V nadaljevanju preberite:

Kaj žene ljudi, da v času miru in sorazmerne blaginje spakirajo kovčke ter zapustijo rodno državo?­ Je lahko razlog družbeni in odločilna zamera, ker se ­kolektivni nekdo politično in medijsko dela norca iz njih oziroma jih konstantno žali, če ne ravno čustev, s svojim počet­jem ponižuje njihov intelekt? Ker eksil ni nujno samo fizični, se zdi na mestu vprašanje, ali se politika (medtem ko levica zvija roko desnici, desnica pa levici) zaveda, koliko je že eksilantov. Tudi v Franciji govorijo o tem.

Na zahodu nič novega, spomniti kaže, kako se je ob izvolitvi Nicolasa Sarkozyja za predsednika države leta 2007 pisateljica, Goncourtova nagrajenka Marie NDiaye,­ z družino fizično, ne le intelektualno, preselila v Berlin. Tedaj je javno pojasnila, da ne prenaša vulgarnosti, ki jo je v javni prostor vnašal nekdanji konservativni predsednik, prav tako jo je motilo, da se Francija vse bolj spreminja v policijsko državo. Odtlej se je marsikaj spremenilo, ne ravno na bolje (čeprav se je literatka čez leta vrnila domov), kakor mnoge družbe se tudi francoska banalizira, kar je očitno v vse manj izbornem javnem diskurzu in vse bolj robatem, nasilnem javnem vedenju: ekstrem je obglavljenje osnovnošolskega učitelja Samuela Pattyja oktobra 2020, ker je učencem, čeprav samo tistim, ki so v to privolili, pokazal karikature preroka Mohameda.