V naši kulturi udarimo nazaj!

Kjer diplomacija odpove, bo morda »Noremu psu« uspelo kaj narediti. S takšnim upanjem je ameriški obrambni minister James Mattis včeraj prispel v Peking, da bi »izmeril«, kakor je povedal novinarjem, kitajske strateške ambicije v Južnokitajskem morju ter presodil možnosti za kompromis v odnosih med velesilama.

To je Mattisov prvi prihod na Kitajsko in prvi obisk vodje Pentagona v tej državi od leta 2014. Ker se je zgodil v zaostrenih razmerah v severovzhodni Aziji, mu razumljivo posvečajo veliko pozornosti. Tudi zato, ker bo ameriški obrambni minister iz Pekinga odšel v Seul in nato v Tokio. Namena njegovega obiska ni težko prepoznati: Mattis mora presoditi, kako odločno je Kitajska med zvoki trgovinskih vojaških bobnov pripravljena podpreti naslednjo fazo otoplitve odnosov med ZDA in Severno Korejo. Potrditi mora, da tradicionalno ameriško zavezništvo z Južno Korejo in Japonsko ni ogroženo. Poleg tega mora tiho, kakor »Nori pes« zna, zagroziti azijski sili, da bi se v Južnokitajskem morju lahko začela prava vojna, če bo Kitajska še naprej ogrožala prosto plovbo in svobodo Tajvana, nad katerim je vse pogosteje videti dim kitajskih vojaških groženj in slišati napovedi, da bi Tajvan kmalu lahko padel v roke agresivni domovini.
 

Že sedemnajstič v Aziji

Mattis je v 17 mesecih, kolikor je bil na čelu Pentagona, sedemkrat obiskal Azijo. Letos je že tretjič stopil na to celino. Ko se je na začetku meseca udeležil varnostnega foruma Dialog Shangri La v Singapurju, se je odločil za dejanji, s katerima je po vojaški strani dopolnil azijsko politiko predsednika Donalda Trumpa. Najprej je preimenoval pacifiško poveljstvo, ki nadzira vsa ameriška vojaška oporišča v Aziji, v indopacifiško ter tako sporočil, da »trda« moč ZDA sega od Tihega do Indijskega oceana, in stopil Kitajski na prste, potopljene v sporno Južnokitajsko morje.

Nato je preklical povabilo kitajski vojski za sodelovanje pri mednarodnih vojaških vajah Rimpac (območje Tihega oceana) in dal Pekingu vedeti, da je to »majhna posledica« militarizacije Južnokitajskega morja. Če bo azijska sila še naprej nameščala rakete in hranila bombnike na umetno nadgrajenih otokih v spornih vodah, lahko pričakuje precej resnejše posledice, je hotel povedati ameriški obrambni minister. Po preklicu povabila kitajski vojski za sodelovanje pri Rimpacu so nehali delovati številni kanali za sporazumevanje med vojskama in kitajski vojaški strokovnjaki so zaskrbljeni zaradi varnostnih težav med velesilama.
 

Samozatajevalni general

V Pekingu bo Mattisa uradno gostil kitajski obrambni minister Wei Fenghe, nekdanji poveljnik drugega topniškega korpusa, tistega, ki je upravljal strateške projektile. Weiu na Kitajskem včasih pravijo »samozatajevalni general«, ker se je odločil prestrukturirati korpus, ki mu je poveljeval, čeprav je vedel, da bo tako izgubil položaj, a je bil hkrati prepričan, da to mora narediti, da bi kitajska strateška moč postala učinkovitejša. Zato je lani pridobil posebno spoštovanje kitajskega predsednika Xi Jinpinga, ki je Weia imenoval za obrambnega ministra.

To pomeni, da se bo Mattis pogovarjal s človekom, ki bolje kakor kdorkoli drug ve, o čem govori, kadar govori o raketizaciji majhnih otokov v Južnokitajskem morju ali obale nasproti Tajvana, toda med Mattisovim dvodnevnim obiskom v Pekingu bo vendarle najpomembnejše srečanje s Xijem.

Mattis je prispel na Kitajsko dan za tem, ko so se v ponedeljek tiho spomnili 68. obletnice začetka korejske vojne. Čeprav bo s sogovorniki lahko zadovoljno ugotavljal, da se bo – vsaj na podlagi trenutnega dogajanja – ta vojna vendarle uradno končala, se bo pogovarjal tudi o dolgi poti do sprave, do katere so naredili šele prvi korak.

Ameriški vojaki v Južni Koreji so dostavili 100 krst na demarkacijsko črto med Korejama, poveljstvo Združenih narodov pa bo pristojno za sprejem posmrtnih ostankov ameriških vojakov, umrlih med korejsko vojno, saj je Kim Džong Un obljubil, da bodo njihove posmrtne ostanke vrnili domov. Še enkrat toliko jih bodo kmalu izročili ZDA. To bo trenutek, ki bo opazno presegel simboliko v novem ozračju odnosov med Pjongjangom in Washingtonom.

Toda v Pekingu se bo Mattis pogovarjal s Xi Jinpingom o ključni vsebini »novih« odnosov, kakor so zapisali v skupni izjavi Trumpa in Kim Džong Una po njunem srečanju v Singapurju. Gre seveda za denuklearizacijo. Morda se res zdi, da bi moralo biti obratno, toda za popolno, preverljivo in nepovratno denuklearizacijo Severne Koreje bi morala biti zdaj precej bolj zagreta Kitajska kakor ZDA, saj azijski sili z velikanskimi regionalnimi in velikim globalnimi ambicijami ne bi koristilo imeti na severovzhodni meji še ene jedrske sile, ki bi se kakor Indija na drugi strani diagonale pogajala o tesnem partnerstvu, morda celo zavezništvu z ZDA.
 

Udarec nazaj

Kitajska se bo seveda razveselila ustavitve skupnih vojaških vaj ZDA in Južne Koreje, vendar bo takoj omenila odstranitev ameriškega protiraketnega ščita s Korejskega polotoka. Kitajski analitiki pričakujejo, da bo Mattis v zameno zahteval, naj kitajska vojska neha z radarji spremljati delovanje ameriške in južnokorejske vojske.

To so zelo zapletena vprašanja, vendar je od vseh še bolj zapleteno tisto, ki ni v neposredni pristojnosti obrambnega ministra, a mu kljub temu pravijo vojna. Gre seveda za trgovinsko vojno med največjima gospodarskima silama na svetu. Tovrstna vojna se je dejansko začela, vprašanje je samo, kako velik del svetovnega trga bo zajela in koliko žrtev bo povzročila.

Mattis seveda ni uradnik, s katerim bi se kitajski predsednik lahko pogovarjal o carinah. Kljub temu bo Xi tudi njemu ponovil to, kar je prejšnji teden povedal voditeljem velikih ameriških podjetij, ki vlagajo na Kitajskem. »Na Zahodu pravite, da je treba nastaviti drugo lice, če te kdo udari po obrazu. Toda v naši kulturi udarimo nazaj!« To bo veljalo za vse spore, ki bodo omenjeni med pogovorom z »Norim psom«.