»V Libanonu živeči Palestinci so žrtve segregacije, marginalizacije in celo apartheida«

Bejrut – Ena izmed zgodb, ki je pred jutrišnjimi parlamentarnimi volitvami v Libanonu – prvimi po devetih letih – v Bejrutu zbudila največ pozornosti, je kandidatura 41-letne mednarodne pravnice Manal Kortam za palestinski sedež v 128-članskem libanonskem parlamentu. Toda kaj takega kot palestinski poslanski sedež ali palestinska politična participacija v Libanonu sploh ne obstaja.

V Libanonu živi okoli 200.000 palestinskih beguncev – prve,druge in tretje generacije. Dobrih 60 odstotkov jih živi v begunskih taboriščih, ki so se v dolgih desetletjih »razvila« v manjša mesta. Skoraj dve tretjine Palestincev v Libanonu, kjer živi tudi skoraj milijon in pol sirskih beguncev, živi pod ravnjo revščine. Sedemdeset let po eksodusu iz Palestine so brez državljanstva, pravice do lastnine in tudi do bolj zahtevnih in bolj plačanih služb. Dejansko lahko večinoma opravljajo le fizična dela – na skoraj sužnjelastniškem trgu dela v Libanonu tekmujejo s sirskimi sotrpini.

Palestinci so preko Palestinske osvobodilne organizacije (PLO), ki je nekaj let imela sedež v deželi ceder, odigrali pomembno vlogo v libanonski državljanski vojni (1975-1990) ter izraelski okupaciji. Zaradi izkušenj iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja so libanonske oblasti naredile vse, da so palestinske prebivalce porinile na sam rob družbe. Še huje – tudi tisti (najstarejši) Palestinci, ki v Libanonu živijo od leta 1948, uradno ne obstajajo. Obstajajo le kot registrirani begunci, za katere je odgovorna UNRWA. Libanonske oblasti – del sistema neodgovornosti – uradno nimajo vstopa v palestinska begunska taborišča, številni palestinski otroci pa so izključeni iz izobraževalnega procesa. Palestinsko vprašanje je »drugorazredna politična tema«: Palestinci seveda nimajo volilne pravice. Kaj šele svojega političnega predstavništva. Dejansko se zdi, da Palestinci v Libanonu ne obstajajo.
 

»Mi obstajamo!«

»To želim prekiniti. Na vsak način želim opozoriti na to, da smo. Da obstajamo,« priljubljeni bejrutski kavarni in knjigarni, kjer se družijo mladi intelektualci, pove 41-letna mednarodna pravnica Manal Kortam. Njen obraz je bilo mogoče v zadnjih tednih videti na oglasih po velikem delu libanonske prestolnice, na televiziji in v številnih časopisih – domačih in tujih. S svojo kampanjo Mi obstajamo! (We exist! Mawjoudin!), ki je bila v predvolilnem času namenjena ozaveščanju libanonske in tudi svetovne javnosti o pozabljenem palestinskem vprašanju v Libanonu, je vzbudila veliko pozornosti. Manal je celotno kampanjo zasnovala kot »klasično« predvolilno kampanjo in se na plakatih, letakih ter družabnih omrežjih predstavljala kot kandidatka za palestinski poslanski sedež v tretjem volilnem okrožju. Številni so spregledali ironijo in satiro njene politično-družbene akcije, saj so jo hiteli opominjati, da Palestinci pač ne morejo kandidirati za sedež v libanonskem parlamentu, ali pa so jo (množično) javno napadali. A Manal ima trdo kožo. Ves čas je vedela, kaj počne. In njena kampanja se je izkazala za uspešno. Pozabljeno »palestinsko vprašanje« je ponovno postalo tema. Manal pa bo s kampanjo nadaljevala tudi po volitvah. Zelo dobro se zaveda, da jo čaka trdo delo. Da bo ozaveščanje ljudi in spreminjanje sistema dolgotrajen in mučen projekt.

»Pripravljena sem. Čisto vsak korak te kampanje sem preračunala. Vedela sem, da bo po meni padlo z vseh strani,« je odločna Manal Kortam, ki je s kampanjo želela prebuditi tudi pasivno palestinsko prebivalstvo. To se je – bolj ali manj – vdalo v usodo in pristalo na životarjenje. »Sedemdeset let v limbu. Čas, da se nas opazi. Obstajamo. Zaslužimo si življenje,« se glasi moto njene kampanje, ki je odprla številna od zdaj neizrečena vprašanja in se dotaknila tudi nekaj tabujev. Denimo uvedbe libanonskega državljanstva za Palestince.

»Zakaj bi država dala pravice nekomu, ki jih sploh ne zahteva? Ljudem govorim, naj zahtevajo svoje pravice. S svojim imenom in priimkom. Ne na splošno,« je jasna aktivistka, ki se je rodila v »mešani« družini. Njen zdaj že pokojni oče je bil poveljnik PLO-ja za severi Libanon. Leta 1982, ko je bila Manal stara pet let, se je skupaj s svojimi enotami umaknil iz države. Manal je v Tripoliju na severu države odraščala z mamo. Med vojno in v, kot prvi, »libanonskem vzdušju«. A kmalu se je zavedla svojih palestinskih korenin. Ne le zaradi očeta, temveč zaradi sorodnikov, ki jih je nakba (arabsko: katastrofa) razselila po vsem svetu.

»Moja kultura in naglas sta libanonska. Pripadam pa Palestini. Starejša, ko sem bila, bolje sem želela spoznati svojo identiteto. Palestinci smo simbol za nepravičnost in krivice. Neke vrste privilegij je biti Palestinka – to je pripadnost. Odgovornost. Nekaj sem hotela narediti za ljudi v kampih, tam je čisto drugačen svet,« nadaljuje Manal. V Libanonu živeči Palestinci so po njenih besedah žrtve segregacije, »nadrealistične marginalizacije«, izključevanja in celo – apartheida. Hkrati so žrtve lastnih voditeljev in organizacij. Manal želi s pomočjo svojih mednarodnih povezav pritisniti na oblasti, na nosilce moči. Za začetek kampanje »Mi obstajamo!« kampanje so jo motivirale prve parlamentarne volitve po devetih letih.

»Nadrealistična marginalizacija«

Že več let je razmišljala, kako palestinsko vprašanje vrniti v javni in tudi političen diskurz. Volitve so ponudile priložnost. »Palestinci se v Libanonu rodimo brez osnovnih pravic in do smrti ostanemo brez njih. Edino, kar dedujemo, je brezupna situacija. Nič ne moremo izgubiti in ničesar ne moremo načrtovati. To je velika tragedija. Čudim se, kako vzdržljivi so še vedno ljudje. Kako malo je radikalizacije, denimo,« jedro palestinske tragedije opisuje angažirana in kritična intelektualka, ki v pod prste najraje gleda tistim, ki so polni govoričenja o človekovih pravicah in socialni pravičnosti.

»Precej kandidatov prihaja iz civilne družbe, kar je dobro, toda njihov političen diskurz je šibak. Šibka je tudi civilna družba kot taka. Ne vidijo se kot nekoga, ki bo dejansko nekaj spremenil. To je škodljivo,« motivirano razlaga Manal, ki ji ves čas zvoni telefon. Zaradi kampanje sta se njen osebni čas in prostor močno skrčila. A to je del boja, pravi, v katerem je treba ostati osredotočen: »Osredotočila sem se na palestinsko vprašanje. Nujen je fokus. In to je moj teren. Ta tema mi pripada. Raven igre želim, kot se reče, dvigniti na višji nivo in za seboj potegniti palestinske aktiviste in nevladne organizacije. To ni projekt. Ne iščem denarja. To je kampanja. Jaz pa imam redno službo in ne rabim zunanjega denarja – le tako je možna popolna predanost.«

Palestinci v Libanonu po njenih besedah za zdaj večinoma le opazujejo, »kaj počnemo«. Niso vajeni tako neposrednega in odprtega pristopa. »Komaj verjamejo, da za menoj ni nikogar, da nimam politične agende. Poznajo me in poznali so mojega očeta. Imam veliko kredibilnosti, oba sva bila borca. Vsak je bil svojo vojno. Imam dobre povezave, tudi v kampih, ki so izjemno pomembni. Ljudje rabijo upanje. In zaupanje,« je odločna Manal Kortam, ki pravi, da bi moral biti boj za človekove pravice način življenja. »Tu ni prostora za polovičarstvo,« dodaja.