V nadaljevanju preberite:

Ko je v Burmi pred poldrugim letom prevzela oblast vojaška hunta, je svet vedel le eno: generalu Min Aung Hlaingu, vodji vojaške vlade, in sodelavcem se ne sme dovoliti, da zmagajo.

Od trenutka, ko so izvoljene voditelje spravili za rešetke, proti dejanski predsednici države Aung San Su Či pa vložili obtožnico z enajstimi točkami domnevne korupcije, za kar bi bila lahko obsojena na 15 let zapora, je bilo jasno, da v tej državi znova poteka vojna med dobrim in zlom. Poraz hunte ni pomemben le za Burmo, temveč tudi za regijo. In seveda za ves svet.

Hitro je bilo jasno, da sta poraz vojaške hunte oziroma njen položaj na oblasti v veliki meri odvisna od stališča Kitajske do tega. Podobno kot se dogaja z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, čigar hegemonistične politike vodstvo v Pekingu pravzaprav ne podpira, ga pa uporablja kot zaveznika v rivalstvu z Zahodom, se je tudi Min Aung Hlaing pojavil kot kitajsko orodje v rivalstvu z Indijo, čeprav azijska sila ni niti najmanj navdušena nad njegovo politiko, še manj z načinom izvajanja te politike.