V areni spopada velikih regionalnih in globalnih sil

Čeprav so bile podobne iniciative, kot je proces sodelovanja v Jugovzhodni Evropi (SEECP), tudi v devetdesetih, niso preprečile krvavih konfliktov v regiji. Dosežek današnjega sarajevskega vrha bi lahko bil, če bi turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan pripomogel k umiritvi razmer v Bosni in Hercegovini.

Ker je usoda Balkana predvsem v rokah velikih igralcev, kot so ZDA in Rusija, bi prvak Stranke demokratske akcije Bakir Izetbegović lahko vprašal Erdoğana, kaj načrtuje z Balkanom njegov ruski kolega Vladimir Putin in ali je predsedujočemu predsedstva BiH Miloradu Dodiku obljubil, da bo podprl secesijo Republike Srbske. Postavlja se tudi vprašanje, ali je Balkan na Erdoğanovi prednostni listi, glede na to, da je njegova vladajoča Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) izgubila volitve v Istanbulu in Ankari.

Podpora turškemu režimu

Ta volilni poraz še ne pomeni začetka konca Erdoğanove vladavine, ker gre za sposobnega politika, ki bo našel način, da se ohrani na oblasti. Če ne bi našel druge rešitve, je dovolj že to, da kot nujno zlo sprejme, da mora oblast deliti s tisto polovico Turčije, ki ne glasuje zanj in njegovo AKP. Po oceni analitikov je prihod Erdoğana v Sarajevo pozitiven, glede na gospodarsko moč Turčije in njen pomen za regijo. Erdoğan je pred prihodom izjavil, da si Turčija ne more privoščiti tega luksuza, da bi le od daleč opazovala dogajanje na Balkanu.

Bošnjaki svojo podporo bratskemu turškemu narodu kažejo z zaznamovanjem obletnice preprečitve poskusa puča proti Erdoğanovi vladi in izpolnjevanjem zahtev njegovega režima. Ker so turške mednarodne fakultete in študentska združenja politični projekt in izpostave otomanske propagande AKP v BiH, Bošnjaki poslušno ukinjajo organizacije, ki so po oceni Ankare povezane s Fethullahom Gülenom. Ne zanima jih, ali so te res povezane z njim in ali se Gülenistično gibanje res ukvarja s terorizmom.

Sarajevo podpira Erdoğana, Ankara pa Izetbegovića, ko to potrebujeta, Bošnjaki pa se za zdaj v le še manjši meri delijo zaradi dogodkov v Turčiji ali uvoženih islamskih problemov. Turški kapital se na politiko ne ozira, ampak se seli tja, kjer je varnejši in ima več možnosti za ustvarjanje dobička. Posledica tega je, da turški investitorji več vlagajo v Srbijo kot v BiH.

V BiH je vpliv AKP vse močnejši tudi zaradi slabitve vloge EU in ZDA, ki gledata na državo predvsem z varnostnega vidika, Turčija pa se do nje vede kot »veliki brat«. V tem kontekstu je dobro, da Turčija formalno podpira ozemeljsko celovitost BiH. Da postajata BiH in Zahodni Balkan spet arena spopada velikih regionalnih in globalnih sil, ni dobro ne za BiH ne za Balkan in Evropo. To priliva olja na ogenj nestabilnosti, napetosti in političnih spopadov v BiH. Brez evropske perspektive se bodo okrepili nacionalisti, ki rešitev vidijo v spremembi etničnih meja, kar bi prej ali slej vodilo v nove spopade.

Bojkot Prištine in Tirane

Sarajevski vrh bo zaznamoval tudi bojkot Prištine, ki ni zadovoljna z načinom, kako njene predstavnike obravnava oblast BiH. Kosovski predsednik in zunanji minister Hashim Thaçi in Behgjet Pacolli sta se odločila za bojkot zaradi obvestila, da Kosova, ki bo prihodnji predsedujoči SEECP, na vrhu ne bodo naslavljali z enakim statusom kot druge države. Thaçi je Dodikov poziv označil za destruktiven, diskriminatoren in ponižujoč. V znak solidarnosti s Kosovom je sodelovanje odpovedala tudi Albanija na čelu s predsednikom Ilirjem Meto.

Po oceni vodje diplomacije BiH Igorja Crnadaka je bilo vabilo Kosovu skladno z uveljavljeno prakso glede njegovega statusa, kosovska in albanska odločitev, da se ne udeležita vrha, pa zadnji resen udarec procesu SEECP, ki se je začel leta 1996 s ciljem boljšega sodelovanja med državami na tem prostoru. Ta poteka tudi v znamenju globoke politične krize v Albaniji, zamrznitve dialoga Kosova s Srbijo in nesposobnosti politične elite v BiH, ki devet mesecev po volitvah še ni sestavila oblasti.