V nadaljevanju preberite:

Na poljih in njivah vzhodne in južne Ukrajine se je začela prva vojna žetev. Marsikje, predvsem na območjih, ki so jih okupirali in/ali opustošili ruska vojska in njeni lokalni podizvajalci, polja samevajo. Medtem so silosi v črnomorskih pristaniščih, ki so že štiri mesece pod blokado ruske vojaške mornarice, še vedno polni. V njih je več kot dvajset milijonov ton pšenice, ki je Ukrajina zaradi vojne ne more izvoziti in bo najverjetneje – zgnila.

Prvi učinki ruske blokade ukrajinskih pristanišč so že vidni. Najbolj na Bližnjem vzhodu in v Afriki, kjer je od ukrajinske pšenice odvisna prehranska varnost skoraj 400 milijonov ljudi.

V Libanonu, kjer vlada najhujša gospodarska kriza po državljanski vojni (1975–1990), ljudje na kruh v dolgih vrstah čakajo že sredi noči – tudi zato, ker je pred slabima dvema letoma v bejrutskem pristanišču med apokaliptično eksplozijo razneslo silos, v katerem je bila shranjena pšenica za vso državo. V Jemnu, kjer vojna traja že osem let, je lakota – predvsem med otroki – epidemično pustošila že pred začetkom ruske agresije na Ukrajino. Zaradi nje je bilo življenjsko ogroženih osem milijonov ljudi. Ta številka se je po podatkih humanitarnih organizacij v zadnjih mesecih dvignila vsaj za tretjino. To pomeni, da je lačna – ali resno podhranjena – že polovica prebivalstva. Velik del prebivalstva v Jemnu je skoraj povsem odvisen od pomoči Svetovnega programa za hrano (WFP). Ta polovico vse pšenice odkupi od Ukrajine. Letos to ne bo mogoče. To je za milijone Jemencev smrtno nevarno.