V nadaljevanju preberite:

Ruske sile nadaljujejo silovito topniško obstreljevanje ukrajinskih položajev in ključne infrastrukture na območju Severodonecka. Ta je – kot zadnje večje mesto v regiji Lugansk – sicer že delno v ruskih rokah in, sodeč po poročilih z bojišč, tik pred padcem. Ta bi pomenil, da je Rusija v celoti prevzela nadzor nad Luganskom, kar bi ji lahko omogočili še bolj silovite napade na območje Donecka. Kljub temu, da je ukrajinska vojska v zadnjih dneh dobila nekaj pomembnih pošiljk orožja, za obrambo Doneškega bazena praktično nima več možnosti.

Ukrajinske enote se – pomanjkljivo oborožene, razredčene, z logističnimi težavami – na približno 120 kilometrov dolgi frontni črti še vedno zoperstavljajo ruski vojski, katere napadi so vsak dan močnejši. Rusija je na bojiščih v Doneškem bazenu, kjer je (hibridno) vojno sprožila že leta 2014, superiorna tako glede orožja, kot glede števila vojakov. Obenem pa se je ruski vojaški (in obveščevalni) vrh, ki je – denimo pred Kijevom – v prvih tednih agresije doživel nekaj ponižujočih porazov, očitno konsolidiral.

Pomembno vlogo je pri tem odigralo dejstvo, da sankcije zahodnega sveta proti Moskvi niso (dovolj) učinkovite. Obenem se ruski predsednik Vladimir Putin očitno še vedno zanaša na dejstvo, da njegove vojaška eskapade še nikoli niso bile resno sankcionirane. V tem kontekstu je treba razumeti tudi bolj ali nemoteno delovanje naftno-plinskih poslov: v Moskvo se iz Evropske unije vsak dan v povprečju še vedno steče skoraj milijarda evrov. V času vojne skupaj skoraj sto milijard. Dvakrat toliko, kot znaša letni proračun ruskega ministrstva za obrambo.