Umrla še ena od prič Eichmannovega procesa

Umrl je Joseph Zalman Kleinman, ena od prič na procesu proti nacistu Adolfu Eichmannu, poročajo izraelski mediji. Star je bil 91 let. Kleinmana so med drugo svetovno vojno deportirali v koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau, a je preživel. V Izraelu živi le še okrog 180.000 preživelih žrtev holokavsta.

Kleinman se je rodil januarja leta 1930 na Slovaškem. Pri štirinajstih letih so ga skupaj z družino odpeljali v Auschwitz. Njegovi oče, mati in sestra so v uničevalnem taborišču, ki so ga postavili v okupirani Poljski, umrli. Kleinman je dogajanje v taborišču opisal z besedami: »Poleti leta 1944 je bilo v Auschwitzu okrog 3000 mladih fantov, starih med 14 in 16 let. Živeli smo v groznih razmerah, pestila nas je akutna lakota. Tam smo bili vse poletje, nato so ob judovskem novem letu večino usmrtili.«



91-letnik je leta 1961 v Jeruzalemu pričal proti Adolfu Eichmannu, ki ga je Reinhard Heydrich pooblastil za logistiko »dokončne rešitve«, množične deportacije Judov v geta in koncentracijska taborišča. Nacista so agenti izraelske obveščevalne službe Mosad leto pred tem ujeli v Argentini, kamor se je s pomočjo ponarejenih dokumentov zatekel po koncu vojne in tam živel pod lažnim imenom.

Eichmanna so spoznali za krivega zločinov proti človeštvu in vojnih zločinov in ga leta 1962 usmrtili z obešenjem. To je bila edina sodna usmrtitev v Izraelu. Proces proti Eichmannu je prek televizijskih ekranov tedaj spremljal ves svet. Preživeli Slovak je bil najmlajša od 110 prič, ki so zloglasnega nacista pomagale spraviti na vešala. 

Le Judov ni čakal nihče

Joseph Kleinman je na sodišču pričal o razmerah v Auschwitzu in opisal, kako se je izognil usmrtitvi, ki jo je odredil Josef Mengele, zdravnik in nacistični častnik, znan kot Angel smrti. Mengele se je nekoč s kolesom pripeljal na nogometno igrišče, kjer so fantje iz taborišča igrali nogomet. S seboj je imel meter za merjenje telesne višine.

Vsem je bilo hitro jasno, da bodo tisti, ki ne bodo zadovoljevali Mengelejevi predstavi, umrli, je kasneje dejal Kleinman. »Stali smo naravnost, vsak se je trudil, da bi pridobil kakšen centimeter višine.« Sam je bil bolj nizek, zato mu je brat hitro podal nekaj kamenčkov, ki si jih je vtaknil v čevelj. Z nekaj zvijače sta z bratom ostala živa. 



Pričal je o tem, kako so hitro postali strokovnjaki za dim, ki se je vil iz krematorijev, v katerih so zažigali trupla ubitih. Osvoboditev je dočakal v koncentracijskem taborišču blizu Dachaua, z bratom se jima je namreč uspelo pretihotapiti iz Auschwitza. Ogromen vlak je odpeljal proti jugu Evrope, je kasneje dejal arhivistom Svetovnega centra za spomin na holokavst. »Na vsaki železniški postaji so z vlaka izstopali Italijani in se vračali domov. Meščani so potnike vlaka pričakali s prigrizki, včasih je zaigral celo orkester. Na vsaki postaji so sestopali ljudje, ki so jih čakali domači. Le nas, Judov, ni čakal nihče.«

Novinarjem je kasneje povedal, da mu je eden od ameriških vojakov dal majico, ki jo je nato hranil vse življenje. Prav tako je do smrti hranil črtasto čepico, značilno taboriščno oblačilo. Po vojni se je preselil v Izrael in svoje življenje posvetil predavanjem na šolah ter ozaveščanju mladih o tem, kaj se je dogajalo med drugo svetovno vojno.

V začetku letošnjega leta je, kot poroča CBS News, za American Press v intervjuju pozval ljudi k cepljenju proti koronavirusu. Razgovoril se je o tem, kakšne bolezni so pustošile po Auschwitzu, in opozoril, da bolezni, kot je covid-19, ne gre jemati vnemar. Kleinmana so v torek pokopali v Jeruzalemu.