Umrla je ena zadnjih ključnih prič Eichmannovega procesa

V soboto je v Jeruzalemu umrl Mordechai Ansbacher, ena zadnjih prič na Eichmannovem procesu. Star je bil 94 let. Ansbacher je bil eden od ustanoviteljev Jad Vašema in prvi direktor muzeja holokavsta, ki deluje v okviru omenjenega centra. Rodil se je v Würzburgu na severu Bavarske. Med drugo svetovno vojno so ga nacisti kot 15-letnika iz terezinskega geta poslali v taborišči Auschwitz in Dachau.

Med vojno za izraelsko neodvisnost (1948–1949) se je kot vojak IDF boril za zaščito Jeruzalema, in sicer le tri leta zatem, ko se je kot nekdanji taboriščnik vrnil iz Vzhodne Evrope. Bil je zgodovinar, ki je vseskozi opozarjal na tragedijo judovskega ljudstva med vojno, poroča Jerusalem Post. 



Ansbacher je bil ena od ključnih prič na procesu, na katerem so leta 1961 v Jeruzalemu sodili nacistu Adolfu Eichmannu. Sodišču je predložil različne dokumente, pričevanja, tudi slike in risbe judovskih umetnikov, ki so jih ustvarjali v terezinskem getu. Pričal je, da je naciste prosil, naj ostane pri svoji bolni materi, a so ga kljub temu odpeljali. Opisal je svoj prihod v koncentracijsko taborišče Dachau in kako so esesovci prepevali pesem o utapljanju Judov.

Govoril je o apelih, v katere so bili vsak dan prisiljeni taboriščniki in kako so trajali v nedogled, ker se je pri preštevanju ljudi vedno zgodila kakšna napaka. Med transporti v taborišča zaporniki niso dobili nobene hrane. Šele ob prihodu v Auschwitz po nekaj dneh je dobil hlebec kruha, nato so ga ponovno natovorili v živinski vagon in odpeljali naprej. 

Na procesu proti Eichmannu, ki je bil eden najbolj zloglasnih vojnih zločincev, je Mordechai Ansbacher opisal, da si je v taborišču iz vreče za cement sešil srajco. Spodnjega perila ni imel, za čevlje so mu služile lesene cokle. Pokopali so ga v ponedeljek zvečer v Jeruzalemu. 

Pod lažnim imenom živel v Argentini

Adolf Eichmann, odličen organizator, je bil med drugo svetovno vojno zadolžen za logistiko »dokončne rešitve« – množičnega deportiranja Judov v geta in koncentracijska taborišča. Po koncu vojne mu je uspelo pobegniti v Argentino, kjer je do leta 1960 živel pod lažno identiteto kot nadzornik v tovarni. Potni list na lažno ime Ricardo Klement mu je leta 1948 izdala italijanska delegacija mednarodnega odbora Rdečega križa.

Ko so ga odkrili agenti izraelske tajne službe Mosad, so ga ugrabili in ga na skrivaj pretihotapili v Izrael, kjer je dočakal sojenje. Spektakularno sojenje, ki ga je prek televizijskih zaslonov spremljal skorajda ves svet, se je začelo 11. aprila 1961 ter končalo z izrekom smrtne kazni in njegovim obešenjem 31. maja 1962. To je bila edina izvršitev smrtne kazni v zgodovini Izraela.