»Težav je veliko, a veliko je tudi rešitev«

Caracas – Venezuelci v revnih soseskah so se naveličali državnih obljub, zato so za znosnejše življenje združili moči. Začeli so sodelovati v samoorganiziranih skupnostih, ena takšnih je v naselju La Vega pod nadzorom programa Caracas Mi Convive. Oblast se je zbala, da bo izgubila še več podpornikov, zato v revne soseske čedalje bolj pogosto pošilja pripadnike specialne vojske Faes.



Zaslišal je hrup in stekel po stopnicah, da bi pomagal, vendar je hipoma spoznal, da bi pomoč potreboval on sam. Pripadniki specialne vojske so ga zgrabili, zvlekli v njegovo kuhinjo, sledil je zgolj še počasen konec. Padel je prvi udarec, nato drugi, vmes so ga preganjali po stanovanju. Imeli so le toliko usmiljenja, da so ga pregnali na dvorišče, stran od družine. Eden od specialcev je zagrabil plenico, toda ne zato, da bi popivnal njegovo kri, temveč da mu jo zatlači v usta in ga zaduši. Pomagale niso ne prošnje za življenje ne roteče besede, da bo kmalu postal očka. Za vsak slučaj so ga ustrelili še v trebuh. Smrtno obsodbo si je Johnny Godoy podpisal dva dni prej z udeležbo na protivladnih protestih.

»Plenice niso bile njegove, ampak iz sosednjega stanovanja,« je rekla pretresena sestrična Marvelis Paredes ob opisovanju nedavne tragedije. »Specialci vedno zraven še kradejo, nato pa krivdo pripišejo žrtvi. Johnnija so ubili namerno, saj so s fotografijo spraševali, kje živi.«



Večer prej so bili še vsi skupaj. Mama, oče, bratje, bratranci, sestrične, tete, strici. »Imeli smo se lepo. Pogovarjali smo se, kaj smo videli na protestih proti Nicolásu Maduru, toda dan kasneje me je poklical bratranec: 'Ubili so mojega brata.' Takoj sem odšla k njim, vmes sem klicala njegova starša, toda nista se oglasila. Ko sem strica le dobila, je zgolj potrdil, da je njegov sin mrtev. Vprašala sem: 'Kako? Kdaj? Zakaj? Saj smo bili še včeraj skupaj.' Takrat so mi povedali, da so pripadniki Faesa vdrli v stanovanje in ga ubili.«

Johnny Godoy je imel vsega 29 let, a dovolj, da je že zdavnaj vedel, kako venezuelski socializem ni uresničil obljub. Odraščal je v revni soseski, med ljudmi, ki so najbolj verjeli Hugu Chávezu in Nicolásu Maduru, toda čas je mineval, večina revežev pa je obstala v revnih barakarskih naseljih. Ljudsko potrpljenje ni neskončno, zato so se protirežimski protesti razrasli po vseh predelih in slojih Venezuele.

»Na protestih je bilo zares ogromno ljudi; v tem predelu še nikoli več. Šli smo proti središču protesta, toda nacionalna garda je mnogim preprečila odhod. Postavljali so ovire, preusmerjali promet in očitno tudi fotografirali in popisovali protestnike,« je rekla sestrična. »Johnny je šel po drugi poti kot preostali iz naše družine. Verjetno so ga takrat opazili. Ali pa so videli njegove fotografije na facebooku.«

Socializem je zelo selektivna ideologija

V četrti La Vega so bili nekoč vsi chavisti, danes ne več. »Kamorkoli pogledate, vidite nekdanje chaviste. Prav vsak človek v tej četrti je nekoč glasoval za Cháveza,« je razlagala. Njene besede v resnici niti niso bili potrebne. Obiskovalec uvidi staro Chávezovo slavo na vseh grafitih v soseski, toda zob časa je enako zavzeto (z)grizel barvo grafitov in Chávezovo priljubljenost. »Ljudje so prepoznali prevaro, zato se spreobračajo tudi najbolj zagreti chavisti.«

Nedaleč stran stoji več stolpnic, zrasle so v Chávezovem obdobju. Stanovanj ni malo, a jih še zdaleč ni dovolj za vse reveže v bližnjih soseskah. Stisnjene hiške, brez vsakega urbanističnega načrta, so razpotegnjene po bližnjih dolinah, razširjene so tudi po gričih brez konca in kraja. Betonske ceste v revnih soseskah so povsem luknjaste, hiše so brez fasade, strehe aluminijaste. Čeprav je električnih kablov na kilometre, so izpadi električnega toka nekaj vsakdanjega, primanjkuje tudi vode in zdravstvene oskrbe. Socializem v Venezueli je več kot očitno zelo selektivna ideologija, življenje pa je za večino tako polno trpljenja, da sploh ne razmišljajo več o političnih ideologijah, o delitvah na leve in desne ter na socialiste in kapitaliste. Tako globoko v blatu hočejo samo novega rešitelja.

»V Chávezovem obdobju so zgradili več stanovanj in omogočili nove službe, toda le za ljudi v državnih podjetjih. Najrevnejši do takšnih stanovanj skorajda nikoli nismo prišli, tudi v obdobju največjega razcveta ne. Obsojeni smo na bitko iz dneva v dan. Socializem naj bi prinesel več enakosti, toda tega nismo dočakali,« je rekel Esteban Faria iz soseske La Vega na vzhodni strani Caracasa. »Ljudje so v resnici volili za Chávezove obljube, a nikoli nismo dočakali spremembe, ki so nam jo obljubljali.«



Vendar ali resnično verjamejo, da bi nov obraz prinesel spremembo? Navsezadnje so enako upali tudi s prihodom Cháveza, zdaj pa hitro pozabljajo tudi na vse njegove dobre poteze. »Ne vem, kaj prinaša prihodnost, ampak všeč mi je, da so glavne vloge v opoziciji prevzeli mladi politiki,« je odgovoril Farias in pristavil, da jim ni všeč niti dogajanje v sosednjih državah. »Nočemo Madura, a nočemo niti tega, kar imajo v Kolumbiji z Ivánom Duquejem, v Argentini z Mauriciem Macrijem in v Braziliji z Jairom Bolsonarom. Hočemo transparentno državo. Tega nimamo. Madurov režim je čista propaganda.«

Delajo tisto, kar bi morala država

Izhod v sili je kriminal, toda ljudje v revnih soseskah so spoznali, da potrebujejo drugačno rešitev, drugačno družbo in drugačno prihodnost. Če enakosti in varnosti niso dobili od države, so začeli združevati moči za večje sožitje. Učinek je bil dvojni – stran od kriminala so potegnili veliko mladih, s tem pa so zavarovali tudi njihove morebitne žrtve.

S projektom Caracas Mi Convive sta začela inženir Roberto Patiño in sociolog Leandro Buzón, zraven je široka skupina prostovoljcev. »Ljudje nimajo hrane, zato otroci predčasno zapuščajo šolske klopi, da v hišo prinesejo vsaj nekaj denarja,« je povedala Yasiri Paredes, ena od vodij soseske La Vega. Med storilci in žrtvami kaznivih dejanj so predvsem mladi brez upanja na boljšo prihodnost. »Delamo tisto, kar bi morala država. Mlade v soseski smo začeli ozaveščati, da nasilje ni rešitev,« je pristavila.



V revnih soseskah kriminal najlažje preganjajo s polnimi usti. Lansko poletje so začeli izvajati prvi program na lokalni osnovni šoli. Takoj so priključili osemdeset otrok, dva meseca kasneje so jih imeli že sto več. »Prostor je šolski, vse drugo opravimo sami,« je rekla Yaris. »Brez tega programa bi otroci jedli samo enkrat na dan, zdaj trikrat.«

V Caracasu imajo trenutno 21 jedilnic, vse več jih odpirajo po vsej Venezueli, zato je v prehrambnem sistemu okoli pet tisoč otrok. Lačnih ust je kljub temu še vedno več od polnih krožnikov. »Žal nismo vsemogočni,« je potarnala, vendar optimistično zre v prihodnost, saj s hrano oskrbujejo tudi okoli 150 odraslih. »Težav je veliko, a veliko je tudi rešitev.«

Dobili so drugo družino

Vse razsežnosti venezuelske revščine so vidne na vrhu enega od gričev nad Caracasom. Pod njim se kot pajčevina raztezajo skromne hiške, toda občutki niso zgolj tesnobni. Najlepši pogled namreč seže iz ene od otroških jedilnic, otroški nasmehi pa vzbujajo upanje na lepšo prihodnost. »Pri nas je 28 otrok,« je pred vrati jedilnice spregovorila ena od mater. »Več nas kuha in pomiva posodo in pere obleke. Hrano skuhamo dvakrat na dan, skrbimo tudi za zunajšolske dejavnosti.«

Poleg pridnih rok iz soseske so v pomoč še prispevki dobrodelnih organizacij. Trudijo se, da otroci dobijo raznovrstna živila. »Hrano kuhamo od ponedeljka do petka. Pripravljamo jajca, meso, mleko, banane, da lahko otroci normalno rastejo in imajo zdrave zobe,« je kuharica na prste naštevala hrano iz majhne jedilnice.



Toda prehrambni sistem ne more biti vzdržen samo z dobrodelnostjo in tovarištvom. Reden denarni tok so priskrbeli z odprtjem kuhinje za katering, nad kuhinjo pa bedi priznani kuhar Stevenson Freites. Pred tem je delal za eno od najboljših restavracij v Caracasu, ob razbohoteni krizi je nato boljše življenje iskal v Argentini, nato pa se je na povabilo prijateljice vrnil domov.

»Potrebovali so šefa kuhinje. Nekoga, ki skrbi za vse; pripravo menija, ustrezno kakovost in učenje kuharic,« je rekel. »Najprej smo imeli v kuhinji osem žensk, zdaj jih je vedno več. Dobro smo začeli, zato so nas hitro sprejeli. Naše stranke so bogatejši Venezuelci, mednarodna podjetja in tuje ambasade.«

Kuharice so ob našem obisku ravno pripravljale platano (vrsta banane) z mesom in zelenjavo. »Naše življenje se je z delom v kuhinji povsem spremenilo. Imamo delo, učimo se novih znanj in še otroci lahko preživijo,« je z nasmehom pripovedovala mlada 23-letna kuharica in mati dveh otrok. »To je za nas kot druga družina. Zelo smo povezani, bolje se počutimo tudi psihično, saj pripadamo širši skupnosti in v težavah nismo sami.«

Če niso zalegle obljube, ne bodo niti grožnje

Državne sile so v tovrstnih samoorganizacijskih skupnostih prepoznale nevarnost, zato so obljube o boljšem življenju zamenjali z grožnjami. Ljudi strašijo, da bodo izgubili državno pomoč – tisto, ki jo še prejemajo –, reši jih lahko zgolj slepa vera v Nicolása Madura. Ravno na začetku februarja je zato umrl petnajstmesečni dojenček, potem ko so njegovo mater ustrahovali, da bo ostala brez državnega prehrambnega paketa Clap z nekaj najosnovnejšimi živili. Mati zaradi strahu ni več zahajala v jedilnice lokalne skupnosti, toda hrana subvencioniranega paketa ni bila dovolj, saj pešata kakovost in rednost dostave. Fantek je postal podhranjen, v bolnišnici je staknil infekcijo in kmalu umrl.

Tudi specialci Faesa niso slučajno z največjo silo udarili ravno v revnih soseskah, saj so se hoteli maščevati nekoč najbolj zvestim volivcem Cháveza in Madura. Najhuje je bilo med protesti od 21. do 25. januarja letos, saj so ubili 41 ljudi in zaprli okoli 900 protestnikov, med njimi nemalo mladostnikov.

Toda če niso zalegle obljube, bodo še toliko manj grožnje. »Ne sme me biti strah, če ne zaradi drugih, že zaradi mojih otrok,« je rekla Yasiri Paredes, potem ko njene volje ni zdrobila niti nasilna smrt bratranca. »Pogumno grem ven na ulico. Dokler bom živa, se ne bom bala. Nočem, da moji sinovi živijo v strahu. Želim si, da se me spomnijo kot pogumno žensko, ki je z možem znala poskrbeti za lepše življenje svojih otrok. Hočem, da imajo boljše življenje kot mi.«