Spopad velikanov ali spopad civilizacij?

Kitajski in ameriški trgovinski pogajalci so v torek znova sedli za pogajalsko mizo. Tokrat v Washingtonu. Tako se nadaljujejo prizadevanja, da bi se izognili zvišanju carin, zaradi česar bi se upočasnil precejšen del globalne rasti. Ker so se prejšnji petek pogajalci v Pekingu razšli brez pravega razumevanja za to, kaj katera stran hoče, lahko in namerava storiti, je čas za vprašanje, ali gre tokrat za spopad velikanov ali spopad civilizacij.

Mar ni trgovinska vojna zgolj ena od front v veliko širšem obračunu med konfucijanskim Vzhodom in misijonarskim Zahodom? Spor, ki smo ga do zdaj imenovali carinski, trgovinski, valutni in celo tehnološki, je namreč v osnovi nekaj več kot to. Pravzaprav je širši celo od ideološkega spora, kajti tukaj ne gre toliko za najmočnejšo demokracijo na eni strani in največjo komunistično trdnjavo na drugi, temveč sta pred nami predvsem dve civilizacijski zasnovi ekskluzivnosti. Ameriška je obarvana s krščanskim prepričanjem, da obstaja en sam bog oziroma ena pot razvoja, ki je lahko in mora biti demokratični liberalizem.

Dva modela razvoja

Kitajska zasnova se opira na živopisnost, sestavljeno iz budizma, daoizma in konfucijanstva. Kot navaja Peter T. C. Chang, profesor na Inštitutu za kitajske študije pri Malezijski univerzi v Kuala Lumpurju, je mogoče ta pluralizem prepoznati tudi v raznovrstnosti kitajskega modela razvoja, ki ima v sebi komponente kapitalizma in socializma pa tudi nečesa vmesnega in v katerem se med seboj združuje tisto, kar bi bilo z zahodnega stališča nezdružljivo – kot sta svobodni trg in nesvobodni posameznik.

Sreča je, da imajo vse vere in civilizacije za najvišjo vrednoto mir. Spor nato nastane na točki, na kateri sta si Amerika in Kitajska podobni v prepričanju, da je vsaka od njiju poklicana, da zagotovi mir celotnemu človeštvu. Celo pod Donaldom Trumpom, ki postavlja v ospredje na videz izolacijsko geslo »Amerika na prvem mestu«, je pravzaprav mogoče prepoznati misijonarskega duha, s katerim naj bi v svetu vzpostavili red po načelih paxa americana. Kitajska pa se je pod Xi Jinpingom vrnila h konfucijanski zasnovi »podnebeške«, torej superiorne civilizacije, ki mora prek celotnega sveta vzpostaviti »pas in cesto«, da bi nato na tej niti nanizala vse narode, ki se jim še ni uspelo razviti, pa tudi tiste, ki na tej poti znova nazadujejo.

Čeprav kitajski pristop deluje, kot da je povsem drugačen od ameriškega, tako da so mnogi prepričani, da azijska sila drugim ne postavlja političnih pogojev za naložbe, posojila in druge oblike sodelovanja, je Xijeva vizija »skupnosti s skupno usodo« pravzaprav sodobni pax sinica, pristop, ki zahteva sprejetje vrednot, ki izvirajo in konfucijanskega svetovnega nazora: brez metafizične ravni, a s hierarhijo in prostovoljno podrejenostjo državi kot vzvišeni družini, ki jo vodi modri vladar z vizijo vsaj za prihodnjih sto let.

Vojna zvezdic

V Washingtonu se bodo v prihodnjih štirih dneh pogajali o tem, katera od teh dveh civilizacij mora doživeti reformistično prosvetljenstvo. Kitajci prepričujejo Trumpa, da bi bil svet boljši, če bi ga postavili na dve nogi, in da mora Amerika dopustiti svojemu antipodu, da se razvije, kar bi nato pripeljalo do trajne globalne harmonije. Ameriški predsednik po drugi strani vztraja, da mora Kitajska, ko gre za človekove (delavske) pravice, intelektualno lastnino in zaščito znanja, razmišljati na zahodni način.

In tako poteka vojna zvezdic. Tistih na zastavah obeh držav, ki sicer simbolizirajo dve ureditvi. Ameriške srebrne zvezdice simbolizirajo 50 držav, združenih v federacijo, kitajskih pet zlatih zvezdic pa predstavlja Komunistično partijo, ki jo obdajajo štirje družbeni razredi – delavci, kmetje, vojska in buržoazija. Združeni zastavi pomenita ogromen trg. Sprti pa grozita z največjim spopadom civilizacij, ki bi v resnici lahko prerasel v vojno zvezd.