Skrivno življenje dreves še vedno buri duhove v Nemčiji

Te dni so v nemških kinodvoranah začeli predvajati dokumentarni film, posnet po knjigi najbolj znanega in tudi najbolj kontroverznega nemškega gozdarja Petra Wohllebna Skrivno življenje dreves. Knjiga, ki je prvič izšla v Nemčiji leta 2015 in je postala prodajna uspešnica, vse od izida buri duhove in predvsem med znanstveniki, biologi in gozdarskimi strokovnjaki vzbuja zgražanje in nasprotovanje. Začetek predvajanja filma je znova razburkal gladino.
 

Igranje na čustva bralcev

Peter Wohlleben je sicer gozdar po strokovni izobrazbi, vendar je po dvajsetih letih dela v nemški javni gozdarski službi izstopil iz nje in se začel ukvarjati s pisanjem o gozdu in s trajnostnimi načini gospodarjenja z gozdovi. Postal je tudi kritik po njegovem prepričanju pretiranega ekonomskega izkoriščanja gozdov. Leta 2015 izdana knjiga Skrivno življenje dreves ni bila njegova prva, je pa bila prva uspešnica, ki je bila do zdaj samo v Nemčiji prodana v več kot 1,3 milijona izvodov. Vsi kritiki tega dela so si edini v oceni, zakaj tolikšen uspeh: Wohlleben je namreč v njej zaigral na čustva bralcev in z antropomorfizmi gozd in drevesne združbe skoraj povsem izenačil s človeško družbo, s čustvovanjem, solidarnostjo in celo z družinskim življenjem ljudi. 



Tako trdi, da drevesa poznajo prijateljstvo, da so med seboj solidarna, da si predvsem bukve med seboj delijo hrano, da zdrava drevesa prečrpavajo hrano bolnim, da matere bukve »dojijo« svoje sejančke oziroma da jim prečrpavajo hranila ... Drevesni starši po njegovih navedbah živijo skupaj z otroki in jih s pedagoškim odtegovanjem svetlobe krotijo, da ne zdivjajo prehitro v višino, po njegovem pa imajo drevesa tudi spomin, čustvujejo in med seboj komunicirajo.
 

Film služi le utrjevanju popularnosti

Sicer pa so po pisanju filmskega kritika Srednjenemškega radia Hartwiga Tegelerja vsa ta, za marsikoga sporna področja in trditve oziroma gozd in drevesa nasploh v novem dokumentarcu ostala ob strani. Glavna zvezda filma je namreč Wohlleben sam in po Tegelerjevem prepričanju film služi le utrjevanju njegove popularnosti. Wohlleben je namreč na valovih slave napisal in dobro unovčil še nekaj knjig na temo narave, gozda in živali, ustanovil je Gozdno akademijo, potuje in predava o svojih teorijah, pred kratkim pa je dobil tudi vabilo, da o gozdu in drevesih kaj pove tudi pred evropsko komisijo. »Toda o njegovi zapeljivi osnovni tezi, da drevesa med seboj komunicirajo kot ljudje, se je mogoče krepko sporeči, tudi če človek ni znanstvenik, ampak ga zgolj zanima narava,« piše Tegeler.
 

Ne posreduje znanja, ampak ponuja zabavo

Proti takšnemu »pravljičnemu« prikazovanju gozda in dreves so se doslej oglasili tudi številni drugi strokovnjaki. Pred kratkim je tako izšla knjiga Torbena Halbeja Resnično življenje dreves, ki z znanstvenimi utemeljitvami nasprotuje Wohllebnovim tezam. Halbe je v nedavnem intervjuju za Der Spiegel dejal, da »gospod Wohlleben ne posreduje znanja, ampak ponuja zabavo«, v svoji knjigi pa z dejstvi ruši nekatere teze znanega gozdarja. Tako pravi, da je nesmisel trditi, da si drevesa med seboj pomagajo s prečrpavanjem hranil in vode – včasih nekatera drevesa res dobivajo vodo tudi prek korenin drugih, a je to v naravi bolj parazitizem tistega, ki dobiva, kot pa skrb in prijateljstvo tistega, ki daje, pravi. Tudi spomina drevesom ne kaže pripisovati, saj bi za to potrebovala nekakšno omrežje živčevja in centralno enoto za shranjevanje spominov, a tega znanost za zdaj pri drevesih ni odkrila.
 

Naravi pustiti, da ostane narava

»Protiwohllebnovo« knjigo je napisal tudi nizozemski pisec in vrtnar Gerbrand Bakker in jo naslovil Resnična drevesa ne jočejo. V njej nasprotuje počlovečenju rastlin in pravi, da moramo naravi pustiti, da ostane narava.

Pred dvema letoma se je v posebni peticiji proti poenostavljanju in pravljičarskemu prikazovanju gozda in dreves v Wohllebnovih knjigah izreklo tudi več kot 4500 predvsem nemških gozdarskih strokovnjakov in znanstvenikov. V njej je knjiga opisana kot skupek polresnic, avtorjevih lastnih ocen, selektivno izbranih virov in pobožnih želja. Kot taka podaja nerealistično podobo gozdnega ekosistema ter izkrivljen pogled na drevesa in ekologijo gozda. 

Wohllebnova najbolje prodajana knjiga je leta 2016 v prevodu izšla tudi pri nas, vendar se razen profesorja z gozdarskega oddelka ljubljanske biotehniške fakultete Milana Šinka stroka nanjo vsaj v javnosti ni odzvala.