Rog je zame prvi in zadnji

Petinosemdesetletni Anton Prelesnik je dva dni pred pogovorom (spet) spal na Rogu, v gozdu, pod milim nebom. Ležišče iz smrekovih vej je enako udobno kot običajna postelja, razloži upokojeni gozdar, ki je tudi eden največjih poznavalcev kočevske zgodovine. Ker gozdarstva ni mogoče razumeti brez zgodovine, pravi.
 

Kdaj vam je gozd zlezel pod kožo?

Imel sem 16 let, ko sem šel poleti prvič delat na Rog. Drago Bižal je bil šef gozdarske uprave, ki je poleti potrebovala delavce za izmero dreves. Šest se nas je prijavilo in trije od teh smo kasneje postali gozdarji. Jaz sem vse naslednje počitnice preživel v gozdu. Šele ko je Meta, moja žena, zanosila, sva šla prvič na morje. Leta 1960.
 

Torej ste se v najstniških letih okužili z gozdom?

Da. Ampak vse je bilo tako skromno. Tisto prvo poletje nas je bilo šest v majhni baraki, morda je imela tri krat tri metre, tako da smo, če je bilo lepo vreme, spali zunaj. Vsake počitnice sem delal, potem sem dobil štipendijo in šel študirat gozdarstvo. Iz Kočevja so ljudje vedno odhajali: po diplomi so tu ostali dve, tri leta, potem pa odšli. Zato so na gozdarstvu ogromno štipendirali, mi, domačini, pa smo bili bolj zaželeni, ker so vedeli, da ne bomo šli nikamor.
 

Je imelo Kočevje tako negativen prizvok, kot kazenska zaposlitev za politično drugačne?

Ko smo končevali študij gozdarstva – bil je dvojni študij lesarstva in gozdarstva – nas je bilo kakšnih štirideset. Pa ne vem, ali nas je deset šlo v operativo. Pa bog ne daj, da si šel na Dolenjsko, samo gor, na Gorenjsko, to je bilo cenjeno. Kočevska pa je bila za večino le izhod v sili za krajši čas.


 

Gorenjski gozdovi so veljali za najlepše?

Denar je bil tam. Vedelo se je, da so gozdarji na Kočevskem najslabše plačani. Toda z gozdarskega stališča je bilo na Gorenjskem manj dela kot pri nas, ker je bila manjša pestrost gozda. Oni so imeli tisto božjo smreko na Pokljuki. Pa mehanizacijo so imeli dobro. Lahko bi šel kam drugam, pa nisem. S kolegom sva šla na prakso na sever Švedske, kjer sva sodelovala pri genetskih poskusih sadnje bora. Iz tega sem naredil diplomsko nalogo. Mojega ni bilo nič, a za Slovenijo je bila tema nekaj novega, in so me na inštitutu vabili, naj pridem k njim. Žena bi bila zelo vesela, vendar nisem niti pomislil na to.
 

Kaj ste delali kot gozdar?

Nihče me ni vprašal, kaj bi delal, ampak so mi dali mizo in stol, na katerem sem potem dočakal upokojitev in delo kolega, ki je odšel drugam. V obraz so mi rekli, da nisem sposoben, da bi vodil kakšen obrat, čeprav sem imel najvišjo izobrazbo. A pustimo to. V glavnem sem delal tisto, kar ni noben vzel: celo biološko sfero, gojenje gozdov, drevesnico …
 

Kako ste sploh prišli na Kočevsko?

Moja družina je prišla v Kočevje leta 1941 s Sušaka. Moj oče je bil Dobrepoljec in je šel za poslovodjo dobrepoljske zadruge na Sušaku. Leta 1941, ko sem imel sedem let, smo morali oditi, preprosto so nas dali na kamion in smo šli na očetov dom, v Dobrepolje. Marca 1942, malo po tistem, ko so Kočevarji odšli, smo prišli v Kočevje. Lokali so bili prazni, vse je bilo prazno, ampak ata je tu videl perspektivo.

Ko smo ostali sami – očeta so leta 1945, po vojni, ubili – smo dve leti tenko piskali. Ti dve leti sem skrbel za kravo Lisko. Potem pa se je mama zaposlila pri trgovcu Huberju in smo si počasi opomogli. A tudi če je bilo v Kočevju tako žalostno, nisem nikoli razmišljal, da bi šel drugam. Meni je bila Kočevska vse. Vseskozi. Jaz sem bil v Ljubljani tako nesrečen.


 

Razmere so bile skromne?

Ne morete si misliti, kako nekoč nismo imeli denarja. Ampak tako je bilo. Zato sem vsako leto delal. To so bila nujna, a slabo plačana dela, na primer čiščenje mej med oddelki in razne meritve. Pa gozdna uprava ni dobila denarja, torej ga tudi jaz nisem, in sem šel peš z Roga v Šmartno pri Litji, kamor se je moja mama preselila. Nisem imel za vlak. Vendar mi ni bilo nič hudega, tudi če je bilo devet ur hoje.

Ko takole pripovedujem, si kdo morda misli, kako grozno in hudo je bilo, a mi smo uživali. Čeprav nas je šest spalo v tisti mali, skromni barakci sredi hoste, brez vodovoda, elektrike, s hrano, ki smo jo prinesli s sabo. Največji problem je bila voda, tako da smo poznali vse vire, kjer se je dalo priti do nje. Zato sem kasneje napisal knjigo o vodnih virih na Kočevskem.
 

Imate poseben odnos do Roga?

Rog je zame prvi in zadnji. Od nekdaj. Najprej zaradi gozda. Ko sem začel zahajati tja, je bil veliko bolj ohranjen kot danes. Toda vso vojno se tam ni nič sekalo, le tisto, kar so partizani posekali za bolnice, ki so jih imeli po Rogu. Potem so bila planska leta nekaj let zelo zahtevna in so veliko sekali, a predvsem ob cestah. Cest pa ni bilo veliko.

Drugi razlog, zakaj imam tako rad Rog, je pragozd. Nikoli ne bom pozabil, ko smo leta 1954 čistili meje med oddelki. To so bile stare Auerspergove meje med oddelki, ki jih je bilo potrebno vzdrževati. V njegovem gozdu si imel na vseh vidnih točkah meja iz kamna zložen majhen kup in na njem je bil ploščat kamen s številko. Si pogledal na gozdarsko karto si vedel, kje si. Kasneje so se meje vzdrževale, ne pa tudi kupi kamenja, ker se je poenostavilo z rdečimi črtami. Kar je škoda.

No, mi smo leta 1954 tam desno nad roško Žago čistili. Bil sem sam. Saj se hecno sliši, ampak tako je bilo in konec: bilo je tako čudno, tako mirno, tako nekaj posebnega … in sem gledal in videl na drevesu, da je to meja pragozda.

Pojdite kamorkoli v Evropi, takega gozda, kot je tu, ne boste več našli. Gozd v Nemčiji ali Avstriji so uničili s smreko. To, da so se naši gozdarji učili v Nemčiji, vsaj kar se tiče smreke, je narobe. Zato pa imamo te probleme z lubadarjem. Nacionalni park Bavarski gozd, ki je tako obiskan, v primerjavi z našimi gozdovi ni čisto nič posebnega. Po njihovih merilih je ves ta gozd na Stojni pragozd!


 

Vas je Rog pritegnil tudi zaradi zgodovine?

Niti ne. Vem, kje leži moj oče. To je majhno brezno, ob cesti, tako da so jih s ceste noter metali. Kar se je dogajalo po vojni, ni bilo lepo, a tako je bilo. Jaz sem vseskozi hodil v cerkev in sem se za to verjetno odkupil z delom v športu in drugje, in tako sem dobil priznanje častnega občana občine Kočevje, Bloudkovo plaketo za delo z mladimi in Valvasorjevo priznanje za makete vodnih žag.
 

Kljub temu da ste bili gozdar na Kočevskem, strokovno niste nikoli zaspali?

V 60. letih, ko se je ogromno kartiralo gozdove, torej popisovalo glede na rastlinsko združbo, sem hodil z ljudmi z akademije znanosti in sem pridobil veliko znanja. Še danes, ko hodim po gozdu, vidim rožico in vem njeno latinsko ime. Slovenskega ne vem, latinsko. Poleg tega smo imeli gozdarji naročeno tujo strokovno literaturo, pa s Švicarji smo imeli dobre stike. Dr. Hans Leibundgut je prvi pri nas obdelal naš pragozd, ki je bil zanj velika svetinja, kot je zame. Stalno je hodil sem, pa knjigo je z dr. Dušanom Mlinškom napisal. In ker je redno hodil sem, smo se mi vseskozi učili … Zakaj se ne bi učil od nekoga, ki je napreden?

Gozdarji smo bili zelo zgodaj poučeni, da gozd ni samo les. O gozdu smo začeli poučevati šolske ekskurzije, prav tako je bilo veliko strokovnih skupin, ki smo jim prenašali svoje znanje, tudi o pragozdovih, ki so evropska redkost. Gozd pa smo ljudem približali tudi z učnimi potmi, kot je Roška pot.
 

Je iz obdobja, ko ste sodelovali pri kartiranju Kočevske, tudi poimenovanje Prelesnikova koliševka? Ta velika naravna posebnost, udorna dolina s prvobitnim smrekovim pragozdom, ki ga sicer najdemo v gorskem svetu, je dobila ime po vas.

Ja. Seveda sem koliševko videl že prej, leta 1954, ko smo čistili meje. Ko so študentje imeli terenske vaje iz predmeta rastlinskih združb sem profesorju pokazal koliševko, a je rekel, da je to alpski gozd in ni nič posebnega.

Ko smo kartirali, pa sem koliševko pokazal tudi dr. Maksu Wraberju in potem ekipa štiri ure ni šla ven! Med njimi je bil tudi Grom, ki je bil sicer financar, a mu je bilo očitno tako dolgčas, da je naštudiral mahove in je bil glavni za prepoznavanje mahov. Tam notri pa je bilo sto vrst mahov!

Takrat se je vse začelo. Šele ta skupina je opozorila, zakaj je koliševka posebna. Zdaj veliko govorijo o pragozdu Krokar, ki je po novem na Unescovem seznamu svetovne naravne dediščine zaradi bukve, koliševka pa je ista reč za smreko, vendar predvsem na Kočevskem.


 

Od tu se je smreka širila naprej?

Da, ker je nikjer drugje ni. Pri nas je naravna smreka na 1100 metrih nadmorske višine ali pa v jamah. Te koliševke najlepše vidiš, če greš na Risnjak, ker so okoli sami bukovi gozdovi, na sredi pa smrekove zaplate.
 

Kako pa gledate na čas, ko se je na veliko sadilo smreko?

Ko se je pogozdovalo, si moral saditi, ker so ti dali denar, obenem pa je bilo treba vzdrževati lesno bilanco. Bilo je na tisoče hektarjev zaraščajočih se grmišč in gozdar je samo pomagal naravi, ki pa pomoči ni cenila, kar kažejo ujme.

Bilo je leta 1964 ali 1965, ko je skupina, ki je kartirala, prišla dol po roški cesti, kjer je pri Željnah nasad. Profesor Bogdan Vovk ga je pogledal in vprašal, ali sem kaj mislil, ko sem to naredil. Ker sem seveda moral biti napreden, smo se plevela pri smrekah reševali z reguleksom, herbicidom, ki je bil proti plevelu zelo učinkovit, koliko je bil ekološki, pa je že druga reč. A Vovk je že bil tako izobražen, da je vedel, kaj in kako.

Takrat je že izšla knjiga Nema pomlad ameriške avtorice Rachel Carson. Pisala je o uporabi herbicida, ki je po podtalnici prišel do sadovnjaka, ki se je nato posušil, spomladi pa tudi ni bilo več ptic. Reguleks smo potem takoj prepovedali tudi pri nas. Knjiga Nema pomlad je bila začetek opozarjanja na okoljske probleme.
 

Poleg tega, da ste generacijam kočevskih gimnazijcev predstavljali gozd, ste bili zanje tudi prvi, ki s kočevsko zgodovino ni opravil le v enem stavku, ampak ste jim jo odkrivali. Kako ste se začeli ukvarjati z zgodovino?

V gozdarstvu brez zgodovine ne gre. Prvi gozdni redi so bili prvi gozdni zakoni, ki so zapovedovali, kaj se sme in kaj ne. Ortenburški gozdni red iz leta okoli 1400 je imel že jasno napisano, da se ne sme kar tako sekati, ampak mora gozdni hlapec pokazati katero drevo boš posekal. Pa gozdni red iz časov Marije Terezije, franciscejski gozdni red, francoski gozdni red… Kmetje so bili revni in so les poskušali prodajati, ponekod bi posekali preveč in so bile nujne neke omejitve.

Gozdnogospodarske načrte imamo od Leopolda Hufnagla naprej, od leta 1880. On je v splošnih delih gozdnogospodarskih načrtov šel v zgodovino. Navajal je različne reči: zakaj Kočevarji odhajajo v Ameriko, če pa imajo na Rogu žago, kjer bi lahko delali? On je pragozdove izločil deset let po prvem narodnem parku Yellowstone v Ameriki. Pa zakaj je izločil pragozdove? Zakaj je izločil debela drevesa, ki jih imamo še sedaj? Vse to je že on naredil. Bil je tako širok in razgledan človek!


 

Bili ste tudi eden prvih, ki je Hufnagla potegnil iz pozabe …

Da, napisal sem knjižico o njem, pomagal pa mi je Franc Gašperšič, gozdar iz Postojne, ker ne znam nemško. Pa saj se tudi za pragozd najprej ni nihče zmenil.
 

Kako pa gledate na to, kar se v gozdarstvu dogaja sedaj?

Od takrat, ko se je gozdarstvo ločilo za tiste, ki načrtujejo, in tiste, ki izvajajo, traja, da pridejo izvajalci na teren, tudi ko je potrebno hitro ukrepanje. To je danes problem. Moramo pa biti pošteni, da so veliko krive tudi ujme, ki se vrstijo ena za drugo in delajo res grozno škodo. Me je pa strašansko prizadelo, ko sem šel na Stojno, k pragozdu in sem pričakoval, da bo naravni gozd malo bolje prenesel te ujme. Pa so prav tako kot smreka šle tudi jelka, bukev… in je veliko podrtega. Drevesa, stara 200, 300 let.
 

Če se vrneva še enkrat na začetek: zakaj Rog?

Ta mogočnost. Pestrost. Na Rogu vedno kaj najdeš. Vsakomur lahko razložiš življenje gozda in njegova zgodovina je pestra in zanimiva. Pa ljudi ni. Vsak teden grem tja, pa v dveh urah, na primer, nikogar ne srečam. Dr. Mlinšek je vedno rekel, da se sploh ne zavedamo, kaj imamo: popoln mir. In na srečo tujci tega še niso odkrili, čeprav jih je vedno več.