Naravne ujme v gozdu so stalnica

Ljubljana – »Naravne ujme v zadnjih petih letih – žledolom, podlubniki, dva vetroloma –, ki so posledica podnebnih sprememb, so postale v naših gozdovih stalnica,« pravi mag. Andrej Breznikar, vodja službe za gojenje gozdov pri Zavodu za gozdove Slovenije, ob letošnjem mednarodnem dnevu gozdov.

Gozd, ki pokriva skorajda 60 odstotkov Slovenije in v katerem je skoraj 353 milijonov kubičnih metrov lesnih zalog, sta v zadnjih petih letih prizadeli dve v zgodovini največji naravni katastrofi, pravi Andrej Breznikar: »Tako žledolom leta 2014 kot vetrolom leta 2017 sta povzročila nepredstavljivo škodo. Samo posledice vetroloma smo odpravljali eno leto.« Zgodila se je nova katastrofa, nov vetrolom, ki je oktobra 2018 poškodoval 260.500 kubičnih metrov dreves, od tega v državnih gozdovih 98.900 kubičnih metrov in v zasebnih 161.600 kubičnih metrov.



Najobsežnejše poškodbe zaradi zadnjega vetroloma so nastale na gozdnogospodarskem območju Slovenj Gradca, predvsem v zgornji Mežiški dolini v predelu Koprivne in Ludranskega Vrha, na Bledu na planotah Jelovice, Mežaklje in Pokljuke, na Postojnskem v severnem delu snežniškega pogorja, ki je bilo močno prizadeto že v vetrolomu decembra 2017. V načrt sanacije so vključeni tudi močneje poškodovani gozdovi na območju Nazarij, Kočevja, Kranja in Tolmina. Doslej nam je uspelo opraviti približno 42 odstotkov ocenjenega potrebnega poseka, od tega je v državnih gozdovih posekanega 50 odstotkov poškodovanega drevja, v zasebnih pa vsega 37 odstotkov.

Gozdarska stroka se zato ne ukvarja le z odpravljanjem posledic naravnih ujm, ki se po tovrstnih katastrofah pojavljajo še naslednjih nekaj let. Škoda zaradi žledoloma, ki je poškodoval okoli tri milijone kubičnih metrov dreves, se ni ustavila pri tej številki, saj za poškodovanim drevjem prihajajo podlubniki, pravi Andrej Breznikar: »V naslednjih treh letih je bilo še 2,5-krat toliko škode, kar pomeni, da pridemo do številke 7,5 milijona kubičnih metrov.«

Posledice zadnje naravne nesreče se ne bodo ustavile pri ocenjeni številki 260.500 kubičnih metrov, ampak se ta lahko ob neugodnih vremenskih razmerah in nepravočasnem odstranjevanju poškodovanih dreves poveča za trikrat. »Močno poškodovane smreke, ki niso odstranjene iz gozdov, so nevarne za prenamnožitev podlubnikov, to nevarnost povečujejo tudi suho spomladansko vreme in visoke temperature,« pravi Andrej Breznikar.
 

Gozd, glavni rezervoar vode

Zaradi izkušenj v zadnjih petih letih gozdarji v načrtih gospodarjenja z gozdovi upoštevajo tudi naravne ujme. »S prilagoditvenimi ukrepi bomo poskušali gozdove okrepiti, tako da bi dobili stabilno drevesno sestavo, ki bo bolj odporna proti podnebnim spremembam, s tem pa bomo zmanjšali škodo,« pravi Andrej Breznikar. V naravnih ujmah so namreč najbolj prizadete smreke, ki v večjem delu Slovenije niso avtohtone in so zato občutljivejše. Zdaj za pogozdovanje ne uporabljajo samo sadik smrek, kot pred desetletji, ampak različne drevesne vrste, ki so odpornejše in obenem zagotavljajo pestrost sestojev. Ta, poudarja Andrej Breznikar, tudi zagotavlja stabilnost sestoja.



Letos, ko zavod za gozdove praznuje 25-letnico, so gozdarji ponosni tudi na zanemarljivo uporabo kemije v gozdu, s katero bi lahko uničevali lubadarja. Še posebej to ni primerljivo s kmetijstvom, pravi sogovornik, ki opozarja, da je njihovo ravnanje pomembno zaradi drugih funkcij gozda. Gozd je – med drugim – tudi glavni rezervoar vode.

Zaradi sonaravnega gospodarjenja z gozdom in dolgotrajnosti procesov, ki so povezani z gozdom – leto dni v gozdu ne pomeni veliko – gozdarji težko najdejo bližnjice oziroma hitre rešitve, s katerimi bi se lahko odzvali na ujme. »Ubiramo lahko le poti, ki nam jih sicer daje narava,« pravi Andrej Breznikar, ki opozarja, da lahko le iz odziva gozda na njihove posege vidijo uspešnost ukrepov.

Da stanje naših gozdov ni slabo, pa verjetno kažejo tudi poseke, ki jih morajo drugod po Evropi zasaditi s sadikami, pri nas pa se kar 95 gozdnih površin samih pomladi. »Gozd je v boljšem stanju, če se sam obnavlja,« pravi sogovornik, ki je prepričan, da smo na to lahko ponosni. Morda, doda, nam manjka le nadaljevanje, da bi lesne vire, ki jih imamo, znali naprej, v gozdnolesni verigi, predelati … Po podatkih statističnega urada smo leta 2017 v Sloveniji porabili 34 odstotkov lesne surovine, 66 odstotkov pa je je šlo v izvoz.