Selitev, ki se ne imenuje pobeg

To se ni imenovalo »pobeg«. Čo In Guk raje uporabi besedo »preselitev«. A glede na to, da se je 73-letni Južni Korejec prejšnji teden odločil, da se bo iz Seula preselil v Pjongjang, ga kljub vsemu obravnavajo kot »redkega begunca«. Južnokorejska oblast pravkar preiskuje ozadje njegovega odhoda, za katerega Čo ministrstva za združitev ni zaprosil za dovoljenje, kot to določajo predpisi.

Čo je sin nekdanjega južnokorejskega zunanjega ministra Čo Dok Šina, ki je leta 1986 s soprogo pobegnil v Severno Korejo, in to zaradi političnih nesoglasij s takratnim predsednikom Park Čung Hijem. Veliki vodja Kim Il Sung ga je, seveda, sprejel odprtih rok in mu podelil pomembne funkcije – postal je podpredsednik Komiteja za mirno združitev domovine in vodja nenavadne politično-verske skupine Stranke čondoistov Čongu, ki je povezana z območno vero, poimenovano »čondoizem«.

Čondoizem je ena od severnokorejskih posebnosti, o kateri se malo ve, čeprav ima po nekaterih statističnih podatkih v tej državi najdoslednejšega komunizma blizu tri milijone pripadnikov. Gre za vero, ki je nastala z nekakšno mešanico konfucijanstva in korejskega šamanizma. Ker v središče postavlja osebno izpopolnjevanje in družbeno pravico, hkrati pa zavrača idejo o onstranskem življenju, je v Severni Koreji dobila svoje mesto. Stranka čondoistov Čongu je bila ustanovljena leta 1946 kot protiutež krščanskim misijonarjem. Ko je bila dve leti pozneje ustanovljena Demokratična ljudska republika Koreja, je omenjena stranka v vrhovni skupščini dobila kar nekaj poslancev.

Poslednja želja

Potem ko je Čo Dok Šin leta 1989 umrl, je položaj vodje stranke prevzela njegova žena Rju Mi Jong.

Ko je leta 2016 preminila tudi Rju, se je izkazalo, da sta oče in mati v oporoki zapisala tudi svojo poslednjo željo: da se sin preseli v deželo, ki sta ji bila onadva do konca življenja hvaležna za vse, kar jim je dala.



Glede na to, da je tudi Čo In Guk član čondoistične cerkve, ki po eni strani povzdiguje konfucijansko vrednoto vdanosti sinov staršem, po drugi pa deluje v prid medkorejskemu povezovanju, njegova odločitev o »preselitvi« pravzaprav ni nelogična. Vprašanje je le, kako je odpotoval tja. Glede na to, da obstaja direktna letalska povezava iz Pekinga v Pjongjang, je najbrž izbral to pot. Severnokorejski funkcionarji so ga pričakali z velikim šopkom rož, v nedeljo pa so o njegovem prihodu pisali vsi partijski mediji. »Moja izbira je, da bom živel in se prilagodil v deželi, ki sem ji hvaležen, in s tem izpolnil željo svojih staršev,« so ga citirali na spletnem propagandnem portalu Uriminzokkiri. »Odločil sem se, da bom za stalno živel v Severni Koreji, čeprav prihaja ta odločitev z zamudo,« je še dejal Čo.

To je pomembna novica predvsem zaradi nenavadne smeri gibanja. Od leta 1953, ko se je končala korejska vojna, je iz Severne Koreje v Južno prebegnilo več kot 30.000 ljudi. Iz Južne v Severno jih je prebegnilo le nekaj, pri čemer so bili to večinoma tako imenovani »dvojni begunci« oziroma Severni Korejci, ki so najprej prebegnili v Južno Korejo, nato pa se vrnili v Severno Korejo. A število beguncev se vendarle zmanjšuje. Leta 2017 je na jug prebegnilo samo 1127 Severnih Korejcev. Mar to pomeni, da se življenje tam izboljšuje? Čo In Guk se bo lahko o tem že v kratkem prepričal na lastne oči.