Priznanje za zapornico vesti in iranske ženske

Informacije prodrejo tudi skozi najdebelejše zidove, zato ni bilo nobenega dvoma, da bo Narges Mohamadi prej ali slej izvedela, da je postala letošnja prejemnica Nobelove nagrade za mir. V prvem odzivu na odločitev norveškega Nobelovega odbora je zaprta iranska aktivistka in novinarka dejala, da se zaradi mednarodne podpore in priznanja njenega zagovarjanja človekovih pravic počuti »še bolj odločno, odgovornejšo, strastno in polno upanja«.

Borka za pravice žensk, pa tudi za ukinitev smrtne kazni, v Iranu prestaja zaporno kazen in nič ne kaže, da jo bo oblast, ki nobelovko med drugim obtožuje ogrožanja nacionalne varnosti, kaj kmalu izpustila na prostost. Zaradi svojega aktivizma je že dolga leta trn v peti teokratskega režima, a hkrati inspiracija za mnoge Iranke in Irance, ki si želijo živeti v svobodi.

Nobelova nagrada bi zanjo – kot tudi za njene podpornike – težko prišla v bolj primernem trenutku. Lanski množični protesti zaradi smrti dvaindvajsetletne Mahse Amini, katere življenje je ugasnilo potem, ko so jo prijeli pripadniki tako imenovane moralne policije zaradi napačnega nošenja naglavne rute, so pokazali jasno željo, a hkrati tudi težko pot, ki prebivalke in prebivalce države loči od doseganja resničnih sprememb.

Proteste je spremljala iz zapora

Na izziv, ki stoji pred iransko družbo, je v svojem odzivu na prejem Nobelove nagrade opozorila tudi enainpetdesetletna Narges Mohamadi, sicer namestnica vodje nevladne organizacije Center zaščitnikov človekovih pravic, ki je lanski protestni val iz katerega je nastalo gibanje »Ženska, življenje, svoboda«, spremljala iz zapora. »Upam, da bodo zaradi tega priznanja Iranci, ki protestirajo za spremembe, močnejši in bolj organizirani. Zmaga je blizu,« je v izjavi za New York Times dejala letošnja nobelovka za mir, ki je bila zaradi svojega že petnajstkrat aretirana in skupno obsojena na več kot trideset let za zapahi.

Tudi predsednica petčlanskega norveškega Nobelovega odbora Berit Reiss-Andersen je v obrazložitvi odločitve potrdila, da je tokratna nagrada priznanje več sto tisoč ljudem, ki so v preteklem letu demonstrirali proti politikam diskriminacije in zatiranja žensk s strani iranskega teokratskega režima. Ob tem je izrazila upanje, da bo lahko letošnja dobitnica svojo nagrado prevzela osebno na uradni podelitveni slovesnosti, ki bo potekala decembra. »Če se bodo iranske oblasti pravilno odločile, jo bodo izpustile [iz zapora],« je dejala Berit Reiss-Andersen.

K njeni izpustitvi so pozvali tudi Združeni narodi. »Primer Narges Mohamadi simbolizira veliko tveganje, ki so ga ženske prevzele pri zagovarjanju pravic vseh Irancev. Pozivamo k njeni izpustitvi in ​​izpustitvi vseh zagovornikov človekovih pravic, zaprtih v Iranu,« so za AFP poudarili pri uradu visokega komisarja ZN za človekove pravice.

Hladen odziv iz Teherana

In vendar se zdijo možnosti, da bi Teheran popustil takšni obliki pritiska, tako rekoč nične. Nasprotno, iranski režim utegne podelitev nagrade sprejeti kot potrditev grožnje, ki jo Narges Mohamadi in njeni številni somišljeniki predstavljajo njegovemu dolgoročnemu preživetju. Ta je v intervjujih za zahodne medije, ki jih je iz zloglasnega zapora Evin opravila s pomočjo posrednikov, v zadnjih tednih vztrajala, da režimu ni uspelo zlomiti protestov in izrazila prepričanje, da je družba dosegla stvari, ki so »oslabile temelje versko-avtoritarne vladavine«.

Če gre sklepati po odzivu iranskega zunanjega ministrstva in državnih medijev, bo oblast nagrado poskušala prikazati kot poskus zahodnega vmešavanja v notranje zadeve islamske republike. Letošnji dobitnici bo nagrada tako najverjetneje podeljena v odsotnosti, tako kot lanskemu prejemniku, zaprtemu beloruskemu borcu za človekove pravice Alesu Bjaljackemu.

»Narges žal ni z nami, da bi delila ta izjemen trenutek,« je na nobelovkinem profilu na družbenem omrežju Instagram zapisala njena družina. Njen soprog Tagi Rahmani, tudi sam nekdanji politični zapornik, ki skupaj z njunima dvema, napol odraslila otrokoma živi v izgnanstvu v Parizu, je za Reuters poudaril, da bo nagrada samo še opogumila njegovo ženo v njenem boju, hkrati pa tako kot mnogi drugi opozoril na njen širši pomen za zatirano iransko družbo.