Prekinitev dela osvobaja

Danes se je je politični boj, ki se je po zadnjih predsedniških volitvah razvnel med oblastmi in protestniki, prelevil v novo fazo: množične stavke. Če te ne bodo uspele, utegnejo začeti pešati moči tako demonstrantom kot njihovim voditeljem, ki poskušajo ljudstvo usmerjati iz tujine.

Na 79 dan protestov, ki so se začeli, ko je bil na predsedniških volitvah ponovno izvoljen Aleksander Lukašenko, je opozicija pozvala k splošni stavki. Kar nekaj zasebnih podjetij je že vnaprej napovedalo kolektivne dopuste, v socialnih omrežjih pa so se že zjutraj pojavili posnetki, ki pričajo, da je do posamičnih uporov delavcev prišlo tudi v nekaterih tovarnah, ki so v državni lasti; takšnih je v državi kar štiri petine. Odzvala se je policija, ki je priprla več »provokatorjev«, gospodarski minister Petr Parhomčik pa je priznal, da je prišlo do »manjših nemirov« v nekaterih podjetjih, a da ti niso povzročili »absolutno nobene ekonomske škode«. »V tem trenutku vsa podjetja realnega sektorja gospodarstva delujejo v normalnem režimu,« je že ob desetih zjutraj zagotovila vladna tiskovna predstavnica Aleksandra Isajeva.



Ker Lukašenko, ki s trdo roko vlada Belorusiji že od leta 1994, ni prisluhnil zahtevam v Litvo prebegle opozicijske voditeljice Svetlane Tihanovske, ki ga je prejšnji teden pozvala, naj odstopi in osvobodi vse politične zapornike, je opozicija stopila v »poslednji boj« proti oblastem Lukašenka, ki je na začetku avgusta na volitvah po uradnih rezultatih dobil več kot 80 odstotkov glasov. »Ljudski ultimat« predsedniške kandidatke Tihanovske, ki se je razglasila za zmagovalko volitev, se je iztekel v nedeljo, ko so se v Minsk pa tudi druga beloruska mesta spet zgrnili protestniki, ki so jih kot običajno pričakali nasilno ravnanje policije in množične aretacije. Od včeraj naprej velja nova taktika opozicije: množične stavke. »Tisti, ki bo še delal za Lukašenka, bo postal njegov sokrivec,« so sporočili iz štaba opozicijske voditeljice.
 

Dvorezni ultimat

Množične stavke so v opoziciji napovedovali že avgusta. Do nekaj delavskih protestov je prišlo, a so jih oblasti kmalu zatrle: stavkovni voditelji so se znašli za rešetkami, stavkajoči pa so se po pogovorih z vodstvi podjetij vrnili na delo. Če gre verjeti opozicijskim medijem, jim niso grozili le z izgubo delovnega mesta, temveč tudi s tem, da se bodo morali izseliti iz »družbenih« stanovanj. Zdaj celo nekateri nasprotniki Lukašenka menijo, da se bo morala Tihanovska umakniti s političnega prizorišča, če tudi tokrat v državi ne bo prišlo do množičnih prekinitev dela.



»Po zakonih političnega žanra je po propadu že enega takšnega ultimata politična osebnost, ki ga je razglasila, obsojena na politični propad,« je za ruski časnik Kommersant pojasnil nekdanji diplomat Pavel Macukevič, ki je zaradi podpore protestnikom izgubil položaj prvega predstavnika beloruske države v Švici. Beloruski politični analitik Artjom Šrajbman je drugačnega mnenja. Tudi če stavkovna akcija ne bo uspela, je po njegovih besedah opozicija že zdaj dovolj dosegla: po tem, ko se je septembra zdelo, da je oblast že prevzela vso pobudo v svoje roke, je minulo nedeljo opoziciji uspelo v prestolnici zbrati 100.000 protestnikov. A prav ta številka, ki je vsaj pol nižja kakor v času najostrejših demonstracij, je za nekatere druge analitike dokaz, da se bodo tako kot po vseh dosedanjih povolilnih protestih tudi sedanji upor počasi pomiril. »Beloruski protesti so obsojeni na propad,« so naslovili tovrstni analitični članek v ameriški konservativni reviji National Interest.
 

Oblast ne popušča

Politolog Šrajbman je nasprotno prepričan, da bo tokrat oblast morala začeti popuščati. Tega vsaj doslej še ni bilo opaziti. Od začetka demonstracij so aretirali več kot 13.000 protestnikov, vsaj šest jih je bilo ubitih. Proti zadržanim so sprožili že več kot 400 kazenskih postopkov, Dmitrij Brilev z beloruskega generalnega tožilstva pa je priznal, da imajo njegovi kolegi priporočilo, naj od sodišč zahtevajo čim bolj ostre kazni. V zadnjem času je prišlo po državi tudi do nekaj podtaknjenih požarov prostorov regionalnih tožilstev in pred njimi stoječih avtomobilov, zato je predstavnica notranjega ministrstva Olga Čemodanova izjavila, da se »tematski protesti sprevračajo v teroristično grožnjo«, s katero bodo organi pregona odločno obračunali.



Opozicija, ki je prejšnji teden prejela nagrado Saharova, ima na Zahodu čedalje več, Lukašenko, ki se bo znašel tudi na sankcijskem spisku EU, pa čedalje manj podpore. A Zahod ni enoten. Medtem ko so v Bruslju izjavili, da ne priznavajo legitimnosti volitev in predsednika Lukašenka, se je ameriški zunanji minister Mike Pompeo z njim po telefonu pogovarjal le dan pred iztekom »ljudskega ultimata«. Minsk in Washington sta seveda obelodanila različne poudarke iz tega pogovora. Po ameriškem poročanju je Pompeo poudarjal, da njegova država podpira demokratično stremljenje beloruskega naroda, iz Lukašenkovega urada pa je prišlo sporočilo, da je predsednik sogovorniku zagotovil, da se v dogajanja Rusija ne vmešava, Pompeo pa mu je menda odgovoril, da tega ne bodo počeli tudi »Nato, Poljska in Litva«.