Neizpolnjeni ultimat kot uvod v še globljo krizo

Skoraj tri mesece po predsedniških volitvah, ki so jih zaznamovale množične nepravilnosti, kriza v Belorusiji prehaja v novo, akutnejšo fazo. Vsaj tako je mogoče interpretirati priprave beloruske opozicije na zaostritev protestov proti Lukašenkovemu režimu.

Beloruska opozicija si je današnji dan izbrala za rok, do katerega bi moral Aleksander Lukašenko odstopiti s položaja, ki ga neprekinjeno zaseda že četrt stoletja. V nasprotnem primeru je za jutri napovedala začetek splošne stavke, v kateri bi se demonstracije proti režimu še okrepile, večina gospodarskih aktivnosti v državi pa bi se ustavila.



Z »ultimatom ljudstva«, ki ga je voditelju pred tednom dni postavila na predsedniških volitvah poražena Svetlana Tihanovska, se je beloruska opozicija odzvala na čedalje večje policijsko nasilje in na grožnjo predstavnikov režima, da bodo proti miroljubnim protestnikom uporabili smrtonosno silo. S tem je tudi nakazala svojo pripravljenost na eskalacijo krize, v kateri se je doslej striktno izogibala odprti konfrontaciji z režimom.
 

V stanju negotovosti

V Minsku in drugih večjih mestih po državi so tudi ta konec tedna potekali množični protesti, na katerih so ljudje zahtevali konec Lukašenkove vladavine. Ulice in trge je danes znova zasedlo na stotisoče podpornikov opozicije, odločenih ohraniti pritisk na »večnega« voditelja in na njegov nepredvidljivi režim, ki ga je v procesu demokratičnega vrenja v državi marsikdo po tihem že odpisal.



Toda opazovalci opozarjajo, da položaj v Belorusiji kljub temu ni nič bolj jasen, kot je bil pred mesecem dni. »Vse je še vedno zelo spremenljivo in negotovo. Tako kot na začetku poletja je nemogoče napovedati, kaj se bo zgodilo prihodnji dan,« je za Delo pojasnila Marina Rakhlei, beloruska analitičarka iz nemškega marshallovega sklada (GMF).

Uradni Minsk vztraja, da v državi poteka proces »nacionalnega dialoga« med oblastjo in opozicijo. Lukašenko je namreč med nedavnim srečanjem svojim zaprtim političnim nasprotnikom predlagal izvedbo ustavnih sprememb, katerih namen naj bi bil po poročanju radia Free Europe izpolniti nekatere od zahtev opozicije. To je v sobotnem telefonskem pogovoru menda zagotovil tudi ameriškemu državnemu sekretarju Miku Pompeu, ki je po navedbah State Departmenta izrazil ameriško podporo »demokratičnim aspiracijam« beloruskega prebivalstva, od Lukašenka pa zahteval, da ustavi pregon proti do pred kratkim zaprtemu ameriškemu političnemu strategu Vitaliju Shkliarovu in mu pusti oditi iz države.

Kriza še ni dosegla vrhunca

ZDA, Evropska unija in večina zahodnih držav ne priznavajo veljavnosti izidov avgustovskih predsedniških volitev, na katerih je Lukašenko osvojil že šesti zaporedni mandat. Beloruska tradicionalna zaveznica Rusija na drugi strani vztraja, da je 66-letni politik še naprej legitimen voditelj države, v kateri se je v zadnjih dveh mesecih zgodilo več kot v zadnjih dvajsetih letih.



»Nihče ni pričakoval poguma preprostih ljudi, njihove vztrajnosti, jeze, količine solidarnosti in ljubezni do njihove države,« je poudarila Marina Rakhlei. »Nihče si tudi ni mislil, da se bo Lukašenko kdaj v zaporu KGB pogajal o ustavnih spremembah s svojimi nasprotniki. Novost je tudi, da so bili shodi, organizirani v njegovo podporo, odpovedani.«

Kljub vsemu kriza v Belorusiji najverjetneje še ni dosegla svojega vrhunca. Sogovornica je skeptična glede tega, kaj lahko opozicija doseže s splošno stavko – Belorusi so na ulicah do zdaj predvsem izražali svoja stališča in niso hoteli začeti konflikta. Toda vseeno ne izključuje možnosti, da bi ta lahko prevesila tehtnico v njihovo korist.