Požiralec naših ekoloških grehov

Eno izmed najpomembnejših vprašanj, na katero je treba nemudoma odgovoriti, da bi rešili pariški sporazum, se nanaša na pomoč razvitih držav tistim v razvoju, ki so jih najhuje prizadele podnebne spremembe. Kaj se zgodi, ko ekstremne vremenske razmere opustošijo najbogatejše države? Bodo te pripravljene pomagati revnim ali se bodo raje posvetile lastnim problemom, ki so iz leta v leto bolj pereči?

Vprašanje se je pojavilo, ko se je v torek v tajskem glavnem mestu Bangkok začelo šestdnevno zasedanje podnebnih pogajalcev iz več kot 190 držav podpisnic pariškega sporazuma in ko se je v tistem trenutku nad Japonsko razdivjal tajfun Džebi, ki je pustil za seboj najmanj deset smrtnih žrtev, na tisoče porušenih hiš, kupe vozil in pomembno opozorilo: To je šele začetek!

»Skrajno [vremensko] dogajanje ne bo prenehalo,« je opozorila Patricia Espinosa, izvršna sekretarka okvirne konvencije ZN za podnebne spremembe (UNFCCC), v katere organizaciji poteka srečanje v Bangkoku. »Čedalje hujše bo, zato se moramo prilagoditi.«

Grozljiva ilustracija prihodnosti

Občutek, da je treba nemudoma ukrepati, se je po Aziji širil na vseh ravneh. Patricia Espinosa je opozarjala podnebne pogajalce, da je treba omejiti globalno segrevanje, saj bo le tako mogoče zagotoviti nadaljnji obstoj nekaterih držav. Japonci so imeli (znova) pred očmi strahotno sliko tajfuna na steroidih, kakršen jih je nazadnje prizadel pred četrt stoletja, zdaj pa grozi, da bo postal redni obiskovalec njihovih otokov. Znanstveniki so zbrali dovolj dokazov, ki potrjujejo povezavo med povišano temperaturo nad oceani in pogostostjo ter močjo viharnih vetrov. Džebijevih 216 kilometrov na uro, kar pomeni, da je to najmočnejši tajfun po letu 1993, je grozljiva ilustracija vsega, o čemer se bodo te dni pogovarjali udeleženci zasedanja v Bangkoku.

Odkar je mednarodna skupnost spoznala, da so podnebne spremembe naša skupna usoda, se postavlja vprašanje, kdo je največji krivec za vse te spremembe in zato tudi odgovoren za preprečevanje njihovih posledic. Tako kot je bil denar motiv za uničevanje ekološkega ravnovesja, je zdaj osrednji problem v razpravi, kdo mora za vse to plačati večji račun.

Pariški sporazum določa, da bo od leta 2020 vsako leto namenjenih po 100 milijard dolarjev za revne države, ki najbolj trpijo zaradi poplav, hude vročine, zviševanja morske gladine ali neurij. Državam v razvoju bi še najbolj ustrezalo, da bi bila ta sredstva namenjena iz javnih virov, saj bi bilo tako mogoče spremljati, kam točno donatorji usmerjajo denar. Bogati bi ta del pariškega sporazuma raje zaupali zasebnemu kapitalu, ki bi uresničeval donacije prek dobičkonosnih projektov. Očitno je med stališči velik prepad. A če se podnebni pogajalci, ki so se sestali na Tajskem, tokrat ne bodo dogovorili, kako premostiti ta prepad, bo zagotovo ogrožen uspeh podnebne konference COP24, ki bo decembra v Katovicah. Če tudi to srečanje ne bo prineslo rezultatov, pariški sporazum verjetno ne bo imel kdo ve kakšne prihodnosti.

Delitev na bogate in revne

Džebi v korejskem jeziku pomeni 'požiralec'. Medtem ko je tajfun Japonsko, ki je sicer, kar zadeva javni red in stopnjo kriminala, ena izmed najbolj varnih držav na svetu, spremenil v eno izmed najnevarnejših točk na svetovnem zemljevidu, kar zadeva naravne katastrofe, se je bilo težko izogniti vtisu, da je močen veter v resnici požrl vse naše ekološke grehe, ki smo jih zagrešili v minulih mesecih, zdaj pa jih neusmiljeno razmetava po ljudeh, naj so krivi ali nedolžni.

Džebi je oznanil tudi svojevrstno menjavo letnih časov – konec poletja, ki je številnim državam (tudi Japonski) prinesel strahotno vročino, in začetek jeseni, ki bo prinesel katastrofalna neurja. Razlika med vročino in tajfuni je v trajanju izvršitve smrtne kazni. Zaradi visokih temperatur se umira počasi, med divjanjem vetrov pa konec nastopi v trenutku.

V obeh primerih se svet dodatno deli na države in družbene sloje, ki se lahko zaščitijo pred »pekači«, »požiralci« in drugimi naravnimi morilci, in tiste, ki so jim brez moči izpostavljeni na milost in nemilost. Če bi Džebi prizadel, denimo, Vzhodni Timor ali Bangladeš, bi bilo še veliko več mrtvih.

Tako kot vse dosedanje naravne nesreče so Japonci tudi tajfun Džebi sprejeli stoično, kar lahko zgolj občudujemo. Poslavljajo se od žrtev, odstranjujejo ruševine in čakajo na naslednjo stvar, ki jih bo doletela. Hkrati je to eden izmed narodov, ki si najbolj prizadeva za postavitev temeljev za pariški sporazum. Kaj lahko rečemo? Klobuk dol.