New York – Ameriško predvolilno kampanjo zaznamujejo ogorčeni spori obeh strank, tako hudi, da bi demokrati republikanskega predsednika najraje odstranili iz Bele hiše še pred volitvami.

Profesor Robert Shapiro z univerze Columbia verjame, da bi globoki ideološki razkoli obstajali­ tudi brez Donalda Trumpa, saj so posledica desetletij razdvajanja. V nadaljevanju bomo povzeli ­njegovo predavanje, ki ga je imel v newyorškem centru za tuje novinarje.



Globoki ideološki razkoli med ameriškimi demokrati in republikanci bi obstajali, tudi če bi v tekmi za Belo hišo zmagala demokratka Hillary Clinton ali namesto Donalda Trumpa kakšen drug republikanski kandidat, je ocenil profesor z univerze Columbia. To pomeni, da sporov ne bo konec niti po Trumpovem odhodu, naj se to zgodi letos ali leta 2024. Profesor Shapiro je poudaril največjo politično prerazporeditev po tridesetih letih 20. stoletja, ki se je postopno dogajala v minulih desetletjih.



Tudi v času Franklina Roosevelta so ZDA imele demokratsko in republikansko stranko, a sta bili drugačni od današnjih, manj ide­ološki in homogeni. V demokratski stranki so severni in severovzhodni levičarji sodelovali z južnimi konservativci, gospodarsko bolj konservativni republikanci pa so kot stranka Abrahama Lincolna aktivno podpirali pravice temnopoltih ljudi in žensk.
 

Vsiljevanje strankarskih programov

Demokratska stranka se je radikalno spremenila po šestdesetih letih minulega stoletja, ko je njihov predsednik Lyndon B. Johnson uveljavil zakon o državljanskih pravicah ter za tem zakonodajo za spodbujanje volilne udeležbe afriških Američanov. V ogorčenju številnih južnih demokratov je priložnost za republikansko stranko videl republikanec Richard Nixon, posledice teh prerazporeditev pa so se pokazale šele v sedemdesetih letih minulega stoletja.

Demokrati se niso pomaknili proti levici le pri vprašanjih gospodarske blaginje in državljanskih pravic, ampak tudi pri prekinitvi nosečnosti, pravicah istospolno usmerjenih, varstvu okolja in energetskih vprašanjih.

Republikanci so že zaradi nove volilne baze bolj poudarjali zakon in red ter prepričevali, da je kriminal povezan predvsem z rasnim vprašanjem, prav tako sociala. Tem razdvajajočim temam sta se pridružila še nadzor nad oborožitvijo in priseljevanje, profesor Shapiro je v predavanju opozoril na hkratne spremembe v Beli hiši in na Capitol Hillu.

Tudi v prvi polovici 20. stoletja so se menjavali demokratski in republikanski predsedniki, kongres pa so z nekaj izjemami ves čas nadzorovali demokrati. V času demokratske kongresne prevlade je leva od obeh velikih strank s predsednikom v Beli hiši uveljav­ljala svoje programe, republikancem pa je bilo to omogočeno šele po zmagi Ronalda Reagana leta 1980.

Ker sta se stranki vse bolj razlikovali, so bila okna politične prevlade priložnost za vsiljevanje strankarskih programov, kar je v devetdesetih letih s konservativno »pogodbo z Ameriko« naredil republikanski predsednik predstavniškega doma Newt Gingrich, na drugi strani politične mavrice pa je dobil priložnost z reformo zdrav­stvenega zavarovanja in drugega demokratski predsednik Barack Obama. Njegov naslednik Donald Trump je na začetku mandata pohitel z nižanjem davkov, deregulacijami, imenovanjem vrhovnih in drugih sodnikov ter spreminjanjem zunanje politike.



Tako velike spremembe prinašajo čustvene odgovore, je poudaril profesor Shapiro, Trump pa je prilil olja na ogenj z naslanjanjem na belski delavski razred, ki se je prej počutil zapostavljenega. Javnomnenjske raziskave kažejo, da se razlike še poglabljajo, zato ne bodo opredeljevale le letošnjih volitev, ampak tudi poznejše. Z bolj »predsedniškimi« voditelji v Beli hiši bi bila politična razprava morda bolj civilizirana, razlike pa bodo ostale še lep čas.