Poletni šlager razburkal nemško družbo

Če ste bili kdaj na Oktoberfestu ali na kakšni podobni zabavni prireditvi v Nemčiji in če ste pozorno poslušali besedila pesmi, ki se na njih vrtijo, ste morali opaziti, da so številna vse prej kot poetični dosežki. A doslej to ni nikogar zanimalo niti razburjalo. Veselo in sproščeno se jih je prepevalo, pa naj je šlo za opevanje velikih riti in bujnega oprsja žensk, trdih kumar in še česa.

Dokler se ni pred kratkim pojavila Layla, tipični nemški šlager, kot jih tukaj imenujejo, ki opeva prostitutko. Natančneje rečeno, bržčas se s pesmijo ne bi nihče ukvarjal, če je ne bi prepovedali predvajati na nedavnem festivalu v Würzburgu.

Layla, ki je lepša, mlajša in bolj pohotna, ki ima lepo telo in svetle lase ... la, la, la, la, la, Layla in tako naprej in tako naprej, se je povzpela na prvo mesto glasbenih lestvic v Nemčiji. Doslej se z vsebino šlagerjev ni ukvarjal nihče. Layla pa je, bržčas tudi v skladu z duhom časa politične korektnosti, izbila sodu dno. Mestne oblasti v Würzburgu so odločile, da pesmi na lokalnem festivalu ne bodo predvajali, ker je seksistična. Prepeva namreč o prostitutki in, kot poudarjajo podporniki odločitve, žensko v celoti predstavlja kot objekt.

Glasbena policija

Pesem, ki prihaja iz repertoarja znanih nemških didžejev, ki nastopata pod imenom DJ Robin & Schürze, se je tako znašla v središču pozornosti celotne nemške družbe. O njej razpravljajo vsi.

Oglašajo se glasbeniki, sociologi, psihologi, feministke, politiki vseh barv, celo zvezni ministri, nasprotniki »wokeizma«, oglasil pa se je tudi njen producent Matthias Distel. Mnenja o tem, kaj je prav in kaj ne, se iskrivo krešejo. »Bomo zdaj uvedli še glasbeno policijo?« se sprašujejo nasprotniki prepovedi izvajanja pesmi zaradi vsebine.

Razprava je šla celo tako daleč, da se je oglasil zvezni pravosodni minister Marco Buschman. Dejal je, da nam vsebina pesmi morda ni všeč, morda se nam zdi neokusna, a da se je s prepovedjo izvajanja vendarle šlo korak predaleč. Podobno razmišljajo še mnogi drugi politiki, ki v prepovedi vidijo oškodovanje demokratične družbe. »Layla, kakšno seksistično in neokusno besedilo, nihče ga ne potrebuje. A prepovedi nasprotujem,« je komentirala ministrica za izobraževanje v Schleswig-Holsteinu Katrin Prien iz vrst CDU.

Celo v podmladku Levice v Würzburgu, torej v stranki, v kateri bi še najprej pričakovali, da bodo takšno prepoved podprli, opozarjajo, da gre za navidezen kulturni boj. Kot pravijo, se ob prepovedi pesmi ni razživela nikakršna razprava o pravicah žensk, feminizmu, ki bi kakorkoli obravnavala prave probleme. Vsebino pesmi razumejo kot seksistično in raje bi videli, če ne bi nastala, a to ni nekaj, s čimer bi se bilo smiselno ali koristno ukvarjati, so dejali za časnik Der Spiegel.

Tudi zato, ker je prepoved sprožila stampedo nasprotovanja v konservativnejših krogih družbe, ki zdaj kričijo, da nam »wokerji« želijo odvzeti še tisto malo zabave. Podmladek Zelenih v mestu je, nasprotno, prepoved pozdravil, podmladek SPD pa delno, saj menijo, da je dejanje le simbolno.

Producent Layle Distel v daljšem komentarju za časnik Die Zeit opozarja na številna besedila nemških in tujih avtorjev, ki bi jih v skladu s kritiko njegove pesmi prav tako morali kritizirati in prepovedati.

Med njimi so mnogi izjemno znani nemški izvajalci. Morda pa je, tako Distel, vzrok za kritiko predvsem v tem, da je lažje napasti izvajalce, ki proizvajajo tovrstno lahkotno, zabavno glasbo. Po njegovem mnenju prepoved krši nemško ustavo.