Svoboda umre v temi

V filmu Zamolčani dokumenti Stevena Spielberga Tom Hanks v vlogi Bena Bradleeja, odgovornega urednika Washington Posta, direktorici Meryl Streep v vlogi Katharine Graham, prve ženske direktorice kakšnega večjega ameriškega časnika, v enem odločilnih trenutkov izreče to: »Če jih mi ne bomo nadzirali, kdo jih bo?« Grahamova mu odvrne: »Če ne bomo imeli časopisa, jih ne bomo mogli nadzirati.«

Film se odvija leta 1971, v času, ko je bilo časnikarstvo na vrhuncu. Naklade ameriških dnevnikov so dnevno dosegale več kot 62 milijonov izvodov. Časopisi so lahko živeli od naročnin in oglasov. Časniki so imeli dopisnike po vsem svetu. Grahamova se je nazadnje odločila, da ameriški volivec mora vedeti za vse laži takratne oblasti o vietnamski vojni. Gre na vse ali nič. Odločitev je potencialno usodna. Zanjo, za časnik in za vse pri njej zaposlene novinarje. Grozi ji zapor. A ustavno sodišče na njeno srečo, na srečo časnika, na srečo celotnega novinarstva in na srečo demokracije presodi v korist svobode medijev in ne v korist vladne tajnosti.

Ob gledanju filma so se vsakemu novinarju gotovo in najbrž tudi komu, ki to ni, naježile vse dlake. Čeprav je novinarsko delo le redko tako dramatično, kot ga prikazuje film, prikazuje bistvo tega posla in tudi njegovega poslanstva. V njem so zajeti vsi problemi, vse dileme in vsa vprašanja, ki si jih postavljamo še danes in si jih bomo, upajmo, lahko tudi v prihodnje. Zakaj, upajmo? Število dnevnikov se je od sedemdesetih let prejšnjega stoletja do zdaj samo v ZDA zmanjšalo za več kot tretjino. Natančnega podatka o tem, koliko novinarjev je bilo v tistem času zaposlenih pri dnevnih časopisih oziroma je živelo od pisanja zanje, ni, a dovolj poveden je že podatek, da se je zgolj v zadnjem desetletju število zaposlenih novinarjev pri ameriških časnikih za polovico zmanjšalo z okoli 74.000 na vsega 38.000.


 

Potop naklad, zaposlenih in prihodkov

Na slovenskem časopisnem trgu so razmere podobne. S trga so v zadnjih letih izginile številne revije oziroma so se te združile pod skupnimi imeni. Naklade dnevnih časopisov so se v desetletju in pol za več kot polovico znižale. Časnika Dnevnik in Večer se, da bi na vse bolj osiromašenem časopisnem trgu preživela, združujeta. Pred leti so bili priljubljeni brezplačniki, ki pa so hitro umrli in nekateri zdaj poskušajo preživeti v spletni obliki. Eksperimentiralo se je s skupnimi naročninami.

Izredni profesor s katedre za novinarstvo na ljubljanski fakulteti za družbene vede dr. Marko Milosavljević pravi, da poskušajo časopisne hiše dva glavna vira prihodkov (naročnine oziroma prodaje in oglase) kompenzirati z alternativnimi viri, ki pa to niso. »Časopisne hiše organizirajo konference, uvajajo tako imenovane promocijske vsebine, včasih tudi prikrito oglaševanje, vključujejo subvencionirane vsebine. New York Times ponuja celo turistične aranžmaje, kjer so nekakšni vodiči njihovi novinarji, ki so specialisti za neko državo,« pravi Milosavljevič in dodaja, da vsi ti dodatni prihodki ne predstavljajo več kot nekaj odstotkov ali morda celo samo promilov prihodka.

Ena od posledic padanja naklad in oglasnih prihodkov, ki je šlo z roko v roki z vzponom spleta in digitalizacije, je konsolidacija medijskega prostora. V ameriškem Centru za inovacije in trajnostni razvoj lokalnih medijev ugotavljajo, da 25 največjih časopisno-založniških hiš v ZDA nadzira že skoraj tretjino vseh časnikov v državi. V zadnjih 15 letih je lastnika zamenjala skoraj polovica vseh časnikov in v zadnjih letih so naprodaj predvsem časopisi, ki so bili dolga desetletja v lasti družin. Ocenjujejo, da se bo takšna konsolidacija tiskanih medijev le še nadaljevala. Vprašanje je jasno – kako daleč bo šla in ali bomo čez nekaj let sploh še lahko govorili o četrti veji oblasti. Resnično, kako bomo oblast lahko nadzirali, če časopisov ne bomo več imeli? Oziroma kakšen bo ta nadzor, če bo večina dnevnega časopisja v rokah peščice lastnikov?



Če je danes v ZDA in na podobno velikih trgih, še mogoče poseči po svetovnonazorsko različnih časopisih na vseh straneh političnega spektra, so manjši trgi, kot je slovenski, v bistveno slabšem položaju. Finančna stiska izdajateljev razmere le še poslabšuje. »Vedeti moramo, o čem sploh govorimo. Lahko da bomo v Sloveniji še imeli časopise z različnim imenom in logotipom, založnik pa bo isti. Zavedati se moramo, da je Delo lastniško povezano z Večerom in Dnevnikom prek podjetja Izberi, ki je namenjeno distribuciji časopisov [Delo ima v njem 52-odstotni delež, Večer in Dnevnik vsak po 24-odstotnega].

Časopisi si med seboj niso več povsem prava konkurenca,« opozarja Milosavljević in dodaja, da je to problem tako za novinarje in bralce kot za podjetja, ki iščejo oglaševalski prostor. Ob tem naš sogovornik še opozarja, da so bili slovenski časopisi od osamosvojitve pravzaprav zelo dobičkonosni. »Delo, Dnevnik, Večer. Vse to so bile časopisne hiše z visokimi dobički. Delo revije prav tako. Težave se niso pojavile z internetom ali s Pop TV in podobnim. Težave so nastale, ko je Delo prevzela Pivovarna Laško in ko je želela prevzeti še Večer. Agencija za varstvo konkurence je to preprečila in Večer se je za več let znašel v razvojni blokadi. Pivovarna Laško je iz Dela potegnila vse dobičke. Včasih se poenostavljeno slika razmere. Ni problem za vse v Googlu in zniževanju naklad ali, recimo, v sedanjih lastnikih,« opominja Milosavljević in pravi o tem, da nismo le žrtev globalnih trendov.
 

Luksuz globalnega trga za izbrance

Medtem ko se založniki na večjih trgih, kot so ZDA, Nemčija, Francija, Velika Britanija – denimo The Economist, New York Times, Financial Times, Der Spiegel, Le Monde –, lahko že zaradi jezika obrnejo tudi na globalno bralstvo, je večini preostalega sveta ta korak onemogočen. In v svetu, ki se s spletom in digitalizacijo vse bolj spreminja v enovit trg, bo to morda odločilno. Vse omenjene blagovne znamke nagovarjajo, potencialno več deset-, stomilijonsko bralstvo po vsem svetu – prek elektronskih naročnin. Globalni podatki kažejo, da so v vrhu po številu digitalnih naročnikov New York Times, Wall Street Journal, Washington Post, Financial Times, The Guardian, The Economist, Bild ..., ki imajo od pol pa do več kot tri milijone digitalnih naročnikov.

Kolikšen delež prihodkov časopisnega trga so elektronske naročnine, ostaja prej ko ne skrivnost. Enovitih in preglednih statistik za to področje ni. Podatki za slovenski trg dnevnih časopisov kažejo zelo mešano sliko. Financam, denimo, se po podatkih Slovenske oglaševalske zbornice skupna prodaja elektronskih izvodov povečuje iz leta v leto, a najbrž na račun padanja tiskane. Pri Delu se skupna prodaja elektronskih izvodov povečuje, a so številke še vedno nizke. Pri Večeru ta številka upada, pri Dnevniku niha. Podatki, kolikšen delež prihodkov dejansko predstavljajo digitalne naročnine na slovenskem časopisnem trgu, niso dostopni.


 

Kako svetla ali temna je prihodnost?

Milosavljević vzroke za zniževanje naklad v Sloveniji vidi tudi v slabšanju kakovosti vsebin. »Časopisi bodo gotovo morali dobro premisliti, kakšen trg naslavljajo, koga in kako. Der Spiegel, FAZ ponujajo unikatne vsebine. Prodajajo prispevke, ki jih je mogoče brati le tam in nikjer drugje. Bralci ne bodo plačevali vsebine, ki jo lahko najdejo na spletu ali povzeto po STA. Kratkoročno je to seveda dobičkonosnejša vsebina, dolgoročno pa je v škodo blagovni znamki, pri kateri so bili bralci navajeni avtorskih in specifičnih prispevkov,« opozarja sogovornik.

Še ne tako dolgo tega je veljalo, da bo papir izginil in da je prihodnost časopisov na spletu, v digitalizaciji. Na spletu so drug za drugim vznikali novičarski portali, ki so si obetali svetlo prihodnost. Šlo je nekako takole: Splet je ubil časopis. Zdaj lahko beremo: Splet je ubil spletno novinarstvo. BuzzFeed, HuffPost, Vox in podobni spletni medijski portali napovedujejo množična odpuščanja. Tehnološki velikani, še posebno Google, Facebook in Amazon, so si odrezali tako velik del oglaševalske pogače, da jim nišni medijski portali niso kos. Kot vse kaže, so začeli deliti usodo klasičnega tiska.

Trendi v prihodnje so bolj ali manj ugibanje. Pred desetimi leti ni bilo Facebooka, ni bilo Amazona, rešitev so bili brezplačniki. Internet in še posebno socialni mediji so pomagali širiti fenomen lažnih novic. Pri tem ne govorimo o vsebinah z različnim svetovnim nazorom, ampak o neposrednem ponarejanju in prikrajanju dejstev, o razpravljanju o dejstvih in številkah. Za lažjo predstavo, lažne novice v skrajnosti trdijo, da je Zemlja ploščata, čeprav vsi vemo, da ni. Socialnim medijem in njihovim uporabnikom nihče ne more preprečevati, da bi širili lažne novice. Čeprav niti novinarstvo samo ni imuno za ponarejanja v lastnih vrstah – spomnimo se samo zadnjega odmevnega primera novinarja Spiegla, ki je ponarejal celotne reportaže in pogovore z ljudmi –, novinarstvo vendarle zahteva preverjanje dejstev. Na socialnih omrežjih tega sita ni.

Dolgoletni urednik Guardiana Alan Rusbridger pravi, da so kaotične informacije zaradi socialnih omrežij postale brezplačne, dobre informacije pa so postale drage. Dobre informacije so zato postale domena elit in vse težje konkurirajo slabim informacijam. Meni, da je pred našo generacijo velik izziv, ko bomo morali na novo razmisliti o vsem, kar je stoletja veljalo za temelj novinarstva.

Kaj bo torej čez 20 ali 30 let sploh še ostalo od dnevnega časopisa? Milosavljević pričakuje, da vsi sedanji dnevni časopisi ne bodo izhajali vsak dan. »V tujini so že, na primer, številni založniki prešli na nekajdnevno izhajanje na teden, ob tistih dnevih, ko so naklade največje. Na primer Finance in Primorske novice so najprej izhajala nekajkrat na teden, potem pa sta prešla na dnevno izhajanje. Zna se zgoditi, da bodo čez nekaj let spet na skrajšani shemi,« pravi.


 

Namesto zaključka vprašanje

Časnik z začetka prispevka pravzaprav dobro orisuje realnost časopisno-založniškega posla. Washington Post je leta 1877 ustanovil novinar in publicist Stilson Hutchins, da bi propagiral stališča Demokratske stranke, katere član je bil. Časopisi so pretežno nastajali kot propagandni listi za različne stranke in interesne skupine. To se je spremenilo šele v 20. stoletju, ko se je pojavil oglaševalski denar. Del njegove ekipe je bil tudi Joseph Pulitzer, po katerem se imenuje najprestižnejša novinarska nagrada v ZDA. Še najbolj pa je časnik znan po razkritju afere Watergate oziroma vdora v prostore Demokratske stranke, zaradi česar je moral takratni ameriški predsednik Richard Nixon predčasno končati svoj mandat. Leta 2013 je časnik kupil Jeff Bezos, lastnik Amazona in po Forbsu najbogatejši človek na svetu.

Pogled na lestvico po borzni kapitalizaciji največjih podjetij na svetu kaže, da je prihodnost digitalna in da se svet vse bolj spreminja v enoten trg. Vse bolj imamo opraviti s pojavom »zmagovalec pobere vse«, ko peščica ali celo en sam igralec v določeni panogi obvladuje celoten trg. Bezosov nakup prestižnega Washington Posta je simptomatičen. Vprašanje seveda je, kaj pomeni nova lastniška realnost za novinarstvo, svobodo medijev, ne nazadnje za izbiro in demokracijo. Neka raziskava na ameriških tleh je prišla do zaključka, da umiranje lokalnega časopisja sovpada z zmanjševanjem civilnodružbenega udejstvovanja prebivalstva. Lokalni časopisi v ZDA še nikoli niso imeli zaposlenih tako malo novinarjev kot danes. Vprašanje o stanju demokracije je zgolj retorično.

V zadnjih letih so si poleg Bezosa številni milijarderji kupili časopisno-založniške hiše (denimo The Time, The Atlantic, Fortune ...), med njimi Warren Buffett, Marc Benioff in Rupert Murdoch. So Bezos in njemu podobni novodobni »meceni« novinarstva za medije in novinarstvo dobra ali slaba novica? Najbrž bodo le največji optimisti vztrajali, da so časopisne hiše kupili zaradi zavezanosti svobodi medijev. Če sta se Katharine Graham in Ben Bradlee v sedemdesetih letih preteklega stoletja borila proti samovolji vlade, kako verjetno je, da se bo urednik Washington Posta v prihodnjih letih lahko uspešno postavil v prid svobodi govora in obveščenosti javnosti ter s tem proti interesom tehnološkega velikana, ki že zdaj bistveno presega regulatorno moč držav? Novi slogan Washington posta se od leta 2017 glasi: »Svoboda umre v temi.« In temà je v časopisnem poslu iz leta v leto vse gostejša.