Neomejen dostop | že od 9,99€
Po prepričljivi zmagi britanskih laburistov na včerajšnjih parlamentarnih volitvah se je v Združenem kraljestvu odvil hiter prenos oblasti. Vodenje vlade je prevzel Keir Starmer, enainšestdesetletni prvak delavske stranke, in v tradicionalnem nagovoru pred vhodom v Downing Street 10 začrtal novo usmeritev države, ki jo je zadnjih štirinajst let vodila konservativna stranka.
»Ta narod je bil vedno sposoben krmariti do mirnejših voda. In vendar je odvisno od politikov, zlasti od tistih, ki se tako kot jaz zavzemajo za stabilnost in zmernost, da prepoznajo, kdaj moramo spremeniti smer,« je novi britanski premier poudaril med svojim prvim nastopom po prevzemu oblasti.
Napovedal je, da bo njegova vlada povrnila vero v državo milijonom ljudi, ki jih je politika v zadnjih letih pustila na cedilu, ter vztrajal, da njegove ekipe pri tem ne bo vodila strankarska ideologija. »Najprej pride na vrsto država, nato stranka,« je bil jasen Starmer in dodal, da ima Združeno kraljestvo odslej vlado, ki jo usmerja le odločenost, da služi interesom volivcev.
Mandat za oblikovanje nove vlade je Keiru Starmerju podelil kralj Karel III. Monarh je pred tem sprejel tudi odstopno izjavo Rishija Sunaka, dosedanjega britanskega premiera in vodje torijcev, ki se po enem najhujših porazov v svoji zgodovini selijo v opozicijo.
Po skoraj vseh preštetih glasovih je jasno, da bodo laburisti v prihodnjem mandatu v spodnjem domu parlamenta obvladovali zavidljivo večino poslanskih glasov.
Od 650 sedežev si jih stranka lahko obeta najmanj 412, medtem ko bo barve konservativcev po novem zastopalo zgolj 121 poslancev oziroma dve tretjini manj kot v prejšnjem mandatu. V poslanskih klopeh bo med drugim sedelo tudi 71 poslancev tretjeuvrščenih liberalnih demokratov ter peščica predstavnikov populistične Reformne stranke, vključno z njenim prvakom Nigelom Farageem.
Porazna predstava dosedanje vladajoče stranke je po mnenju kritikov samo podčrtala njeno poldrugo desetletje dolgo vladavino, polno vzponov in padcev ter kontroverznih odločitev, vključno z izstopom Združenega kraljestva iz Evropske unije. Volilni dan je bil poguben za številne njene najbolj znane obraze, tudi za nekdanjo premierko Liz Truss, ki je v svojem okraju izgubila tekmo za poslanski mandat.
Razplet četrtkovega glasovanja je še poudaril posebnosti britanskega večinskega volilnega sistema, ki nagradi največje stranke. Kot je za otoške medije opozoril strokovnjak za javnomnenjske raziskave John Curtice, je laburistom uspelo osvojiti prepričljivo večino poslanskih mandatov, ne da bi znatno povečali svoj delež volilnega glasu. Na poraz konservativne stranke je po njegovih besedah najbolj vplivalo odtekanje glasov k Reformni stranki.
To v nobenem pogledu ne zmanjšuje pomena zmage, ki jo je po dolgem času v opoziciji uspelo doseči laburistom. »Spremembe se začnejo zdaj,« je v zgodnjih jutranjih urah pred svojimi privrženci naznanil Starmer, čigar stranka se je v volilnem programu med drugim zavezala, da bo državi povrnila tako politično kot gospodarsko stabilnost, zmanjšala čakalne vrste v zdravstvu, se spoprijela s problemom nezakonitih migracij ter povečala uporabo okolju prijazne energije.
Starmer je poudaril, da je volilni uspeh tudi rezultat transformacije laburistov, ki so se vrsto let soočali z očitki o javnofinančni razsipnosti in škodljivih gospodarskih politikah. »Volilne zmage ne padejo z neba,« je vztrajal po najverjetneje eni najdaljših noči v svojem življenju. »Težko jih je dobiti in težko se je zanje boriti. Te volitve je lahko osvojila le spremenjena laburistična stranka.«
Kako se bodo spremembe odrazile v praksi, bo močno odvisno od vladne ekipe. Kljuko na Downing Streetu 10 so si dan po volitvah že podajali novi ministri in ministrice, s katerimi bo premier zapolnil svoj kabinet. Njegova namestnica je postala Angela Rayner, finančni resor je Starmer zaupal Rachel Reeves, notranje in zunanje ministrstvo pa bosta po novem vodila Yvette Cooper in David Lammy.
Kaj natanko je privedlo do enega največjih porazov konservativne stranke v zgodovini? Odgovor na to vprašanje še zdaleč ni enostaven. To bodo pokazali tudi prihodnji tedni in meseci, med katerimi se bo stranka, ki je Združeno kraljestvo vodila vse od leta 2010, morala prilagoditi na življenje v vrstah opozicije in najti novo vizijo, s katero bo nagovarjala volivce.
Njen prvak in zdaj že nekdanji premier Rishi Sunak je, kot pritiče britanski politični kulturi, prevzel polno odgovornost za slab izid in napovedal svoj sestop s čela stranke. In vendar krivde za katastrofalen poraz, v katerem so torijci ostali brez dveh tretjin svojih poslancev, še zdaleč ne gre pripisati zgolj prvemu britanskem premieru južnoazijskih korenin.
Stranka je v zadnjem mandatu, ki ji ga je leta 2019 prisvojil Boris Johnson, šla skozi več kriz, hkrati pa z uresničitvijo izstopa države iz Evropske unije izgubila tudi enega ključnih vzvodov za mobilizacijo volivcev. Torijci se niso uspeli prilagoditi na življenje po brexitu, njihovo privlačnost pa je v očeh volivcev še dodatno zmanjšala vrsta afer, začenši z Johnsonovim kršenjem lastnih pravil za preprečevanju širjenja covida-19 v času pandemije.
Odstopu karizmatičnega premiera je sledil rekordno kratek mandat Liz Truss, med katerim je njena vlada s sprejetjem kontroverznih ekonomskih ukrepov za spodbujanje gospodarske rasti razburila finančne trge in v vsega nekaj dneh zapravila ugled konservativcev kot fiskalno odgovorne stranke.
Vse od takrat si torijci niso več opomogli, trendu upadanja javnomnenjske podpore ni bil kos niti energični, a v marsikaterem pogledu od večine volivcev odtujeni Sunak. Njegov naslednik oziroma naslednica, kdor koli že bo, bo soočen še z veliko težjo nalogo. Torijce bo moral konsolidirati na novi osnovi, še prej pa ugotoviti, kakšna stranka si sploh želijo biti.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji