V nadaljevanju preberite:

Protesti z zahtevo po demokratizaciji so se v Pekingu začeli sredi aprila 1989. Sovpadli so z demokratičnim vrenjem v vzhodni Evropi. Četrtega junija 1989 je kitajski represivni organ po partijskem ukazu proteste zadušil.

»Štiriintrideset let sem iskal 'tank-mana' (moža pred tankom). V tem času sem počasi spoznaval, da je, ne glede na to, kako pomembna je njegova identiteta, še veliko bolj pomembno najti in opogumiti druge ljudi po vsem svetu, ki prav tako stojijo pred tanki. Jih podpreti in se jim celo pridružiti v njihovem boju.«

Te besede je lani zapisal Yang Jianli, nekdanji kitajski disident in politični zapornik, ki je pred petintridesetimi leti sodeloval v študentskem in državljanskem gibanju za demokracijo in ki se ni nikoli odrekel tej ideji, temu idealu in cilju te velike misije. »Tank-man«, ki ga omenja, je človek, o katerem se ni nikoli z gotovostjo ugotovilo, kdo je, od kod je in kaj se je z njim zgodilo po tem, ko je 5. junija 1989 stopil pred kolono tankov t-59 Narodnoosvobodilne vojske (NOV) in te silovite pošasti prisilil, da so se ustavile.

To se je zgodilo dan po tem, ko so ti in podobni tanki na pekinških ulicah brez zadržkov prodirali čez skupine demonstrantov, razkopali Trg nebeškega miru in za seboj pustili na tisoče mrtvih študentov, delavcev, državljanov. Pa tudi velike sanje o neki novi, drugačni, bolj svobodni, bolj svobodomiselni, pluralistični in morda celo demokratični Kitajski.