V nadaljevanju preberite: 

Francoskega predsedovanja je konec, 1. julija je prevzela vajeti Češka, zdaj je čas za prve analize narejenega. Francosko vodenje sveta EU, ki sta ga takoj po koncu pohvalila predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen in predsednik evropskega sveta Charles Michel, je najbolj zaznamovala vojna v Ukrajini, kakor ni obrobno, da so imeli Francozi medtem predsedniške in parlamentarne volitve.

Mediji so pritrdili, da se je Francija kot predsedujoča izkazala – prav tako kar zadeva vojno v Ukrajini, čeprav se hkrati zavedajo, denimo v Le Mondu, nekoliko ambivalentnega odnosa predsednika Emmanuela Macrona do uradne Moskve, ki da je ne kaže, kakor je izjavil, »poniževati«. Predvsem pri najodločnejših voditeljih sploh na vzhodu Evrope, na Poljskem in v baltiških državah, pa tudi prek Atlantika, ki se zavzemajo, da je agresorsko Rusijo treba dokončno poraziti, čeprav je nista, kakor uči zgodovina, ne Napoleonova Francija ne nacistična Nemčija, takšen pristop nekje vmes ni nujno najbolje sprejet; lahko se zdi moder, lahko pa tudi premalo pogumen ... Macronova namera je bila, da si med predsedovanjem EU predvsem utrdi položaj voditelja na stari celini, toda ni nujno, da mu je to zares uspelo, saj mu predvsem na vzhodu EU zamerijo telefonade s Putinom, ki se za zdaj kažejo za prazne.