Sprehod skozi romane kakor po gozdu

Mimi Podkrižnik letos sklepa drugi mandat predsednice nagrade medijske hiše Delo za roman leta kresnik. O nocojšnjem zadnjem dejanju žirije, odločitvi o lavreatu, je povedala, da članice in člana žirije ne bodo pikolovski, ampak se bodo skozi vsakega od petih finalnih romanov še enkrat sproščeno sprehodili.

Kolegica Podkrižnik, lani ob tem času ste lahko, kot ste ocenili, 'rahlo provokativno' ugotovili, da je iz romaneskne bere izstopalo 'vse in hkrati ne kaj dosti'. Je stanje letos podobno?

Slovenski imaginarij je, kakršen je, zamejen je po svoje, tako kot drži za vsak narod, velik ali majhen, močno ali manj prevetren. Pri nas se zdi, da še naprej neumorno vrtimo (pol)pretekli čas, potem pa tudi v literaturi beremo, če karikiram, podobne zgodbe, seveda izjemno pomembne ter napisane na tisoč in en način. Hkrati nemalo romanov, sploh izpod peresa avtorjev mlajše generacije, fino odstira in preizprašuje sodobne slovenske realije. Tu in tam kdo piše tako, kakor da tukajšnje okolje sploh ne bi določalo njegove literarne volje ... Take štrline so fine, ni pa jih nujno veliko.

Pet velikih finalistov

Ni naloga žirij, da ugotavljajo trende in silnice založniških procesov, pa vendar: kako komentirate rekordno število romanov na Nukovem seznamu?

V Sloveniji se napiše in natisne ogromno romanov. Vprašala bi, ali morda ne preveč, glede na nizke naklade in to, da neredki potem niso deležni kaj prida založniške, kaj šele medijske ali kritiške pozornosti, tudi izposoja po knjižnicah je uboga, prodaja po knjigarnah morda še skrom­nejša. Toda pisatelji in založniki že vedo, kaj delajo, država, ki vse to v veliki meri spodbuja, najbrž tudi. Če primerjam (ne)primerljivo, torej kresnika s francoskim goncourtom, je gotovo zanimivo, da je desetčlanska Goncourtova akademija, kakor mi je jeseni v intervjuju za Sobotno prilogo povedal njen predsednik Didier Decoin, lani prebrala okoli 530 romanov, mi pa smo jih letos približno dvesto. Francija je seveda 67-milijonska država ... Nam pripravi seznam, na katerem so vsa romaneskna dela preteklega leta, Nuk, Goncourtovi akademiji pa pošljejo letno produkcijo založniške hiše same; dostavijo jim vse, kar je sveže in se jim zdi primerno, da bi se lahko potegovalo za nagrado. Slabo je ločeno od dobrega že v izhodišču.

V finalu za kresnika so romani Andreja E. Skubica, Dušana Šarotarja, Marjana Žiberne, Romana Rozine in Davorina Lenka. FOTO:  Voranc Vogel

Ob oznanitvi letošnje deseterice ste bili pesimistično-optimistične volje, bralska izkušnja je bila po eni plati naporna, ker je bilo več slabih kot dobrih romanov, a hkrati ste ugotovili, da je razlogov za optimizem precej, med najboljše bi lahko uvrstili več kot deset knjig. V Cankarjevi spominski sobi na Rožniku boste, domnevam, razpravljali o odtenkih.

Ni lahko izbrati naj deseterice, še manj določiti pet izvrstnih, o zmagovalnem romanu pa res, kakor pravite, odločijo odtenki. Tudi tokratna prva peterica je krasna, vsak roman je v nečem presežek, naj gre za zgodbo, ki zrcali realnost, ali za kompleksno strukturo, za večplastnost pripovedi, vzporednost perspektiv, poetičnost, za izmojstren jezik. Bolj ali manj za vsemi pisanji je veliko raziskovanja, poglabljanja, znanja, najbrž tudi garanja, vsi lepo komunicirajo z bralcem. Toda nocoj se bomo morali na Rožniku znova zapičiti tudi v kakšen detajl, ki se morda zdi literarno manj prepričljiv, se pogovoriti o prepričljivosti kakšnega klišejskega upodabljanja, tudi idealiziranja, pa o kakšni meji dobrega okusa, če ta v književnosti sploh obstaja, še o kakšnem ponavljajočem se vzorcu, ki se ga lahko čuti, kot da je sam sebi namen ... A ne bomo samo pikolovski, ampak se bomo skozi vsak roman še enkrat sproščeno sprehodili kakor po gozdu, se vprašali, koliko je v njem svežine, koliko zmore nagovoriti in pritegniti, da bi se bralsko vedno znova poglobili vanj, kako dolgo nas še spremlja, potem ko smo enkrat že iz njega.

Ni prvič, da vas sprašujejo o umanjkanju ali pomanjkanju pisateljic v deseterici in peterici. Všeč mi je bil vaš lanski odgovor o odvečnosti politične korektnosti v literarnoodločevalskih zadevah. Ste dobili kak odziv na ­povedano?

Ah, vedno se oglasi kdo, ki udriha čez komisijo, če ne drugje, mu umanjka bontona na družbenih omrežjih. Seveda ob tem zamahnem z roko, ker najbrž ni prav veliko ljudi v Sloveniji, ki sproti prebirajo slovensko romaneskno produkcijo, tako kot jo naša in še kakšna komisija. Govorjenja na pamet vendarle ne moremo jemati resno, kajne? V kresnikovi komisiji, v kateri so vsi glasovi enakovredni, prav tako ne moremo privoliti v spolne ali kakšne druge kvote, vodilo je dobra literatura. Če se zdaj ozrem nazaj, smo v zadnjih štirih letih, odkar predsedujem žiriji, nagradili dve pisateljici in pisatelja. Nocoj bomo spet dobili lavreata, kar morda kaj pove. Mogoče se, če delujemo, kakor verjamemo, da je prav, na koncu vse lepo poravna sámo, spontano, nič na silo ... Čas je, da po dveh mandatih zaključim to poučno avanturo s sodobno slovensko literaturo.