V nadaljevanju preberite:

O primerjavah med teorijama Adama Smitha in Karla Marxa so bile napisane številne študije in mnogi proučevalci njunih del so prišli do ugotovitve, da se nista prav nič razlikovala, kar zadeva skrb za delavski razred in odtujevanje delavcev, da pa sta za to posledico industrializacije ponujala povsem nasprotujoče si rešitve. Smith ni verjel, da vodi delavski upor – kaj šele revolucija – k boljšemu položaju ogroženih slojev, temveč je vztrajal pri javnem izobraževanju kot kompenzaciji za njihov položaj.

Bil je prepričan, da ima lahko samo dobro izobražen posameznik takšno mentalno moč, kakršna je potrebna za preživetje v tovarni. Država bi morala ustaviti tudi banke in družbe, če bi te postale prevelike, je bil prepričan, in številni njegovi mehanizmi zaščite zasnove »ekonomija za vse« zvenijo socialistično. Čeprav ne marksistično.