Nemška industrija nasprotuje protekcionizmu, želi pa boljše pogoje poslovanja

Medtem ko je trgovinska vojna med ZDA in Kitajsko s »čivkom« predsednika ZDA Donalda Trumpa o uvedbi višjih carin na uvoz znova eskalirala, je okoli 70 predstavnikov nemške industrije pri ministru za gospodarstvo razpravljalo o prihodnosti industrije. Minister Peter Altmaier je bil po srečanju precej manj nasmejan kot ob predstavitvi strategije pred tremi meseci.

Minister je priznal, da je bila njegova strategija resnično deležna veliko kritik, a da so se udeleženci strinjali, da je razprava o industrijski politiki Nemčije nujna. »Strinjali smo se, da država potrebuje industrijsko politiko, da bi ubranili delovna mesta, da bi izboljšali osnovne pogoje poslovanja in da nemško gospodarstvo ostane konkurenčno,« je v izjavi med konferenco dejal minister Altmaier. Čeprav danes še niso sprejeli konkretnih zaključkov, so se dogovorili, da bodo še letos skupaj z industrijo pripravili novo industrijsko politiko. »Vesel sem, da sem načel to razpravo, saj je za dolgoročno zagotovitev delovnih mest v Nemčiji takšna strategija nujna,« je še dejal Altmaier.

Nemčija upa na dogovor Kitajske in ZDA

Minister seveda ni mogel mimo novih zaostritev v trgovinski vojni med ZDA in Kitajsko. Poudaril je, da »potrebujemo prosto trgovino ter enaka pravila za vse«. »Upamo, da se bo spor med ZDA in Kitajsko rešil, saj trgovinska vojna ne bo nikomur prinesla pozitivnih rezultatov. Z obema državama smo tesno povezani in zato upam, da bomo lahko okrepili WTO,« je dejal minister.



Kot je bilo pričakovati, so bili predstavniki iz industrije precej bolj kritični. V Zveznem združenju nemške industrije (BDI) so za ministra Altmaierja pripravili oceno industrijske strategije in 136 konkretnih predlogov, kako izboljšati konkurenčnost nemške industrije. Med točkami protekcionističnih ukrepov ni, prav nasprotno, v BDI menijo, da bi se morali nemška in evropska politika boriti proti globalnim trendom in spodbujati prost pretok investicij, se boriti proti političnemu določanju in branjenju domnevno perspektivnih sektorjev itd. Pri tem pa niso povsem gluhi za spodbujanje določenih vseevropskih projektov, kot je, recimo, povezovanje Alstoma in Siemensa. V BDI menijo, da je povezovanje podjetij za uspešno konkuriranje na globalni ravni v določenih primerih smiselno. A ne na škodo domačih potrošnikov.
 

Znižati davke in posodobiti infrastrukturo

Predsednik BDI Dieter Kempf pravi, da se zelo dobro zavedajo težavnih razmer v globalni tekmi, glede na to, da se je mnogo ključnih gospodarskih velikanov znova zateklo k protekcionizmu. A Nemčija si, kot pravi, tega ne more privoščiti, ker je pretesno povezana s številnimi gospodarstvi po svetu. Zato opozarjajo, da bi morali reformirati tudi Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) in dejansko poskrbeti za enake pogoje v globalni tekmi. Konkretno, Evropo in z njo vred Nemčijo ogrožajo tretje države, ki lastna gospodarstva spodbujajo z obsežnimi finančnimi injekcijami. EU bi si morala prizadevati za odpravo takšnih praks, pišejo v BDI.



»Če ne bomo izboljšali osnovnih pogojev poslovanja, bo nemško gospodarstvo pri investiranju v tujino zaostalo za drugimi konkurenti,« je opozoril predsednik Nemškega združenja za industrijo in trgovino DIHK Eric Schweitzer. Ključno je, da država izboljša digitalno infrastrukturo, zagotovi cenovno dostopno energijo in odpravi birokratske ovire pri poslovanju. Oba predsednika se strinjata, da nemško gospodarstvo ne potrebuje državnega spodbujanja nacionalnih šampionov, ampak predvsem izboljšanje osnovnih pogojev poslovanja. In k temu spadajo tudi investicije v osnovno infrastrukturo.

Mladi podjetniki opozarjajo predvsem na nekonkurenčno davčno okolje, prepočasno birokracijo in na predolgotrajne postopke pri uvrščanju inovativnih izdelkov na trg. Nad visokimi davčnimi obremenitvami se pritožujejo v industriji na splošno in mednarodne primerjave kažejo, da Nemčija spada med države z višjo, ne pa najvišjo davčno obremenitvijo. Davki, skupaj s socialnimi prispevki, v Nemčiji dosegajo slabih 38 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP), kar državo uvršča nekoliko nad povprečje OECD. V Združenih državah Amerike ta delež znaša dobrih 27 odstotkov, v Veliki Britaniji dobrih 33 odstotkov, v Franciji na primer dobrih 46 odstotkov, v Avstriji slabih 42 odstotkov, v Sloveniji pa 36 odstotkov.