Nemška politika si želi več besede v gospodarstvu

Frankfurt – Nemški minister za gospodarstvo Peter Altmaier ni zadovoljen z razmerami v nemški industriji. Zato se bo danes sestal s predstavniki gospodarstva in jih poskušal prepričati o svoji industrijski viziji, ki predvideva več vmešavanja države in njeno »reindustrializacijo«. Kako mu bo to uspelo, ko pa njegove planskogospodarske ideje drugi zgolj kritizirajo, si je težko predstavljati.

Minister Altmaier je prepričan, da so se svetovne razmere tako zelo spremenile, da Nemčija ne bo mogla gospodarsko uspešno konkurirati ZDA, Kitajski ali Japonski, če se politika ne bo vmešavala v gospodarstvo. Roko na srce, nemška politika že zdaj tesno sodeluje s ključnimi industrijami in podjetji, še posebej z avtomobilsko industrijo. A po novem naj bi bila nemška država še bolj aktivna. Če bi bil ogrožen obstoj kakšnega pomembnejšega podjetja, bi vanj lastniško vstopila, preprečevala bi nezaželene prevzeme iz tujine, v globalni tekmi bi finančno podpirala velike koncerne ipd.
 

Vlada si želi novo industrijo

Cilj? Narejenega v Nemčiji mora biti čim več. Natančneje, do leta 2030 naj bi se delež industrije v bruto domačem proizvodu povečal za dve odstotni točki, na 25 odstotkov. Nemčijo je torej treba znova industrializirati. Pa četudi to pomeni izdatno subvencioniranje panog, ki naj bi po mnenju politike, in ne nujno tudi trga, bile panoge prihodnosti. Ali pa na primer načrtno postaviti proizvodnjo električnih baterij za avtomobile, čeprav Nemčija na tem področju za tekmeci zaostaja za desetletje ali več.
Iz različnih industrijskih in podjetniških združenj vse od predstavitve strategije prihajajo kritike. Gospodarski minister nima nobenega koncepta, niti za prestrukturiranje v energetiki niti za celotno gospodarstvo, je bilo mogoče slišati s podjetniških vrhov. Predsednik Zveznega združenja nemške industrije BDI Dieter Kempf meni, da bo moral minister za krepitev nemškega gospodarstva narediti bistveno več. Planskega gospodarstva si ne želijo, jih pa zelo skrbijo visoke cene energije. Kempf sicer pred današnjim sestankom z ministrom ni želel prilivati dodatnega olja na ogenj in bo konkretne predloge raje predstavil po sestanku.



Najbolj razočarani pa so v Združenju družinskih podjetij, torej v malih in srednjih podjetjih, o katerih je v strategiji bore malo govora. »V povojnem času smo se družinska podjetja uspešno borila proti monopolom in kartelom. Gospodarski minister pa bi zdaj s svojo industrijsko strategijo na trg znova rad pripeljal velikane, ki bodo škodovali prosti konkurenci. Nemčija takšne strategije ne potrebuje. Gospodarstvu bo s subvencijami in zaščito pred konkurenco na trgu zgolj škodovala,« je za Delo opozoril predsednik Združenja družinskih podjetij Reinhold von Eben-Worlée. Združenje prav letos praznuje 70. obletnico ustanovitve, Altmaierja pa v znak protesta proti njegovim načrtom na proslavo niso povabili.

Kot še pravi naš sogovornik, je treba pogledati zgolj proti Franciji in bomo videli, kakšno škodo s spodbujanjem nacionalnih šampionov tam politika povzroča gospodarstvu. Politično določanje nacionalnih šampionov bi pomenilo smrt za skrite družinske šampione, ki so pravzaprav hrbtenica nemškega izvoza, opozarja von Eben-Worlée in dodaja še, da ima Nemčija z velikim deležem industrije v BDP izjemno priložnost za izkoriščanje prednosti digitalizacije.
 

Relativna teža Nemčije upada

Nemčija je po podatkih Unctada tretja največja izvoznica blaga na svetu. V celotnem svetovnem izvozu je imela po zadnjih podatkih osemodstotni delež, kar je daleč od 12 odstotkov z začetka 90. let prejšnjega stoletja. Res je, da ji je padanje deleža v svetovni trgovini v zadnjih letih uspelo ustaviti, a vzpon Kitajske, Indije in Koreje je prizadel tudi njo. Vendar gre nekaterim drugim državam še slabše. Delež Francije v svetovnem izvozu blaga se je v istem obdobju prepolovil. Enako Veliki Britaniji. ZDA so ena redkih razvitih zahodnih držav, ki jim je uspelo po letih vztrajnega padanja svoj delež v svetovnem izvozu v zadnjih letih znova rahlo povečati. Slovenija ima kot majhna država razmeroma skromen delež v svetovnem izvozu, a za našo državo so podatki spodbudni – svoj delež v svetovnem izvozu blaga povečuje.

Možnosti, da Altmaierjevi načrti uspejo, so bržčas skromne. Celo njegovi lastni ekonomski svetovalci so ga opozorili, da zanašanje na protekcionistične ukrepe ne bo obrodilo sadov. Vsaj dolgoročno ne. Protekcionistični ekonomski ukrepi, ki so z nastopom Donalda Trumpa sicer postali malodane folklora povsod po svetu, se v zgodovini še nikdar niso izkazali za tisti pravi dolgoročni recept za gospodarsko uspešnost države. Tudi kitajske oblasti spoznavajo, da ima plansko gospodarstvo omejen rok trajanja. Altmaierjevi načrti pa imajo še eno veliko težavo. Reindustrializacija v časih, ko gospodarstva iščejo visoko dodano vrednost v tehnološko naprednih storitvah in ko globalni velikani prihajajo iz storitvenega sektorja, bržčas ni najboljši način ohranjanja konkurenčnosti nemškega gospodarstva.