Nemočen bes zaradi Komšićeve izvolitve

Zagreb – Hrvaška se ne more sprijazniti z izvolitvijo Željka Komšića za predstavnika hrvaškega naroda v tričlanskem predsedstvu Bosne in Hercegovine. »Ni dobro, kadar pripadniki enega konstitutivnega naroda izvolijo v predsedstvo predstavnika drugega naroda,« je komentiral hrvaški premier Andrej Plenković. Dan pred volitvami je Plenković obiskal Mostar, da bi podprl svojega favorita Dragana Čovića (HDZ), a je s tem naredil več škode kot koristi, saj so Bošnjaki to razumeli kot še en dokaz »nedopustnega pokroviteljstva in vmešavanja v notranje zadeve njihove države«.

Pripadniki čedalje močnejšega Živega zidu so ob tem zlobno pripomnili: »Zdaj vidite, kako je nam, ko nam iz BiH z avtobusi vozite na volitve svoje volivce.« Iz stranke Most pa so zahtevali, naj Komšića na Hrvaškem razglasijo za persono non grata in ga na uradni ravni ne priznajo za hrvaškega predstavnika v predsedstvu BiH.

Željko Komšić je bil v resnici izvoljen na podlagi glasov Bošnjakov. Na volitvah je dobil celo več glasov kot bošnjaški predstavnik Šefik Džaferović, ki je opozoril Hrvaško, »naj pazi na to, kaj počne«. Sedanji ustavni zakon namreč v Federaciji BiH dopušča državljanom, da izvolijo dva člana predsedstva, tako da je številčno veliko močnejšim Bošnjakom že tretjič uspelo izvoliti Komšića (po dveh zaporednih mandatih se je moral začasno umakniti), ki je v občinah, v katerih so v večini Hrvati, dobil manj kot odstotek glasov. Med kampanjo teh občin, v katerih so ga po izvolitvi razglasili za nezaželenega, ni obiskal, večino glasov je pridobil s protihrvaško retoriko. Komšić, ki se zavzema za »enotno državo BiH«, zahteva odpravo »konstitutivnosti s Hrvati«, o tem, kakšno mnenje ima o sedanjem hrvaškem vodstvu, najbolje priča transparent z njegovega zborovanja v Tuzli, na katerem so bile zapisane grobe žalitve Čovića in hrvaške predsednice Kolinde Grabar Kitarović.
 

Ideja o enotni BiH

Izvolitev Željka Komšića je dokaz, da se v BiH niso odrekli ideji o enotni državi, v kateri bi imeli glavno vlogo Bošnjaki. Približno takšno, kakršno je v nekdanji Jugoslaviji – z vztrajanjem pri načelu »en človek, en glas« – za Srbe zahteval Slobodan Milošević. Čeprav je bil zakonito izvoljen, je Željko Komšić po svoji vlogi še najbolj podoben Sejdu Bajramoviću, tragikomičnemu predstavniku Kosova v predsedstvu SFRJ. O tako zaželeni državnosti, ki je zaživela na območjih, na katerih v večini živijo Bošnjaki, še največ pove podatek, da tamkajšnje borce imenujejo šehidi, da datum Sarajevskega filmskega festivala po potrebi spreminjajo, da ne bi sovpadel z ramadanom, donedavni bošnjaški član predsedstva Bakir Izetbegović pa Erdoğana javno imenuje »tudi za svojega predsednika«.

S Komšićevo izvolitvijo so Hrvati kot številčno najmanjši narod zagotovo dodatno prikrajšani, a za to ne morejo kriviti samo Bošnjakov. Rezultat volitev bi bil zanje gotovo ugodnejši, če jih ne bi na volitve prišlo samo 50 odstotkov. Mnogi izmed njih se niso udeležili volitev zato, ker imata tamkajšnja HDZ in Dragan Čović – kljub vsesplošni podpori iz Zagreba – čedalje manj podpore v hrvaškem volilnem telesu. Stranka je zapadla v korupcijo. Njen predsednik, bogataš Čović, je dal celo preusmeriti rečno strugo, da bi njegova prelepa vila dobila lepše okolje. Čović bi lahko kot član predsedstva BiH pogojeval sodelovanje na oblasti s spremembo neugodnega zakona, a tega ni storil. Tudi dejstvo, da si je blizu z Miloradom Dodikom, ki javno ne priznava institucij BiH in kot novoizvoljeni član predsedstva v Sarajevo ne namerava prihajati brez zastave Republike Srbske, je Bošnjake spodbudilo h glasovanju za Komšića. Po svoje je k temu pripomoglo tudi ravnanje hrvaškega državnega vodstva, ki se že ves čas vztrajno izogiba Sarajevu, tako da to ni samo Čovićev poraz, temveč tudi poraz Andreja Plenkovića in Kolinde Grabar Kitarović.
 

Zgrešena hrvaška politika

Če so zaradi Komšićeve izvolitve na izgubi Hrvati, tudi Bošnjaki z njegovo izvolitvijo niso ničesar pridobili. So pa z njegovo izvolitvijo Srbi dobili dodatne argumente za odkrite separatistične težje. Zdaj namreč pravijo: »Če so številčno močnejši Bošnjaki danes izbrali svojega predstavnika Hrvatom, ga bodo jutri zlahka izvolili tudi nam – Srbom.« Tudi dodatno zaostrovanje odnosov s Hrvaško – Komšić namreč grozi s tožbo pred mednarodnim sodiščem za morsko pravo zaradi gradnje pelješkega mostu prek bosanskega morja – ne bo prispevalo k izboljšanju položaja Bošnjakov. Tožba ni utemeljena, v Bruslju so jo že zavrnili, BiH pa bi lahko po postavitvi mostu ostala izolirana in brez možnosti za izsiljevanje Hrvaške s prepovedjo prometa čez njeno ozemlje.
Dodatno zaostrovanje odnosov tudi Hrvaški dolgoročno ne ustreza, saj ne ve, kako bi lahko pomagala Hrvatom v BiH.



Pravzaprav bi jim lahko – kar je seveda očitno protislovje – še najbolj pomagal Dodik, ki je napovedal blokado tožbe proti Hrvaški. A če bi sprejeli njegovo pomoč, prav gotovo ne bi mogli več računati na pomoč mednarodne skupnosti, zlasti ZDA, saj se Dodik, ki je obseden s Putinom in Rusijo, pripravlja na to, da bo priznal nasilno priključitev Krima. Zato je, če ne bo mednarodna skupnost resneje posredovala – zdi se, da se to ne bo zgodilo, dokler ne bo izbruhnila vojna –, bolj verjetno propadanje že tako slabo delujoče BiH in nadaljnje zmanjševanje števila Hrvatov v tej državi. Sicer je tudi to delno posledica zgrešene hrvaške politike, saj jim je z dajanjem dvojnega državljanstva zagotovila rezervno domovino, ki pa se po vstopu v EU ne imenuje več Hrvaška, temveč Nemčija, Avstrija, Irska, Švedska …