V nadaljevanju preberite:

Začne z letnico 1943 in z njo tudi konča. Med vojno je Simone de Beauvoir sedela v Café de Flore in premišljevala o tem, kako čudno je življenje, začne se in potem konča, kaj je sploh eksistenca.

Za neki zbornik je morala napisati prispevek o eksistencializmu, ki je bil najprej modna domislica, ki je nastala nekega večera v kavarni ob srkanju mareličnih koktajlov, zdaj pa se je spreminjal v pomembno filozofsko smer. Z Jean-Paulom Sartrom, s katerim sta to filozofijo zasnovala, sta bila markanten par, poznala sta se še iz časov študija filozofije. Nekoč jo je prosil, naj mu razloči Leibniza, in jo takrat osvojil. Sklenila sta ljubezenski sporazum, da bosta duhovno vedno zvesta drug drugemu, da bosta iskrena, a da bo njuno razmerje odprto. Zato sta v svoj odnos spustila ljubice in ljubimce – mlade študentke in študente Olgo, Vando ... Pa tudi nikotin, meskalin in kasneje amfetamin.