»Narediti več za tiste, ki imajo manj«

Francoska družba je razslojena, razpoke se brezizhodno vlečejo ali še poglabljajo iz generacije v generacijo. Ugotovitev je naposled tudi politična, kajti predsednik Emmanuel Macron se je odločil, da bo presekal začarani krog revščine, v katero je ujetih že skoraj devet milijonov Francozov in med njimi tri milijone otrok. Danes je predstavil načrt, po katerem naj bi do leta 2022 korenito zmanjšali siromaštvo, posebno med mladimi.

Strateški boj za manj »škandalozne« bede je francoska vlada napovedala že oktobra lani, potem so razgrnitev načrta obljubljali za april letos in zatem za julij, na koncu pa ga je predsednik Macron predstavil komaj danes dopoldne. Za slavnostno mesto nastopa je izbral Muzej človeka na pariškem trgu Trocadéro in za geslo svojega privzdignjenega nagovora: »narediti več za tiste, ki imajo manj«. Francoska država ima zdaj težko nalogo, kajti razlike so prastare in bodejo v oči: kako živijo nekateri Francozi, denimo, v pariškem 16. okrožju in kako tisti v demografsko in gospodarsko zaostali Pikardiji ali kako skromno je šele življenje na čezmorskem Reunionu.
 

Nič več revni, ne manj revni

Emmanuel Macron, čigar nastop je bilo mogoče spremljali na spletu in ni hotel z njim »nikogar stigmatizirati«, je gostobesedno pojasnil ne le socialni in ekonomski, ampak tudi psihološki in filozofski determinizem revščine po francosko. Kakor je poudaril, ne sme biti cilj »pomagati revnim, da bi bolje živeli v revščini, ampak jim je treba nuditi pomoč in jih spremljati, da bi se iz nje izvlekli. Želim jim dati možnost, da sploh ne bi bili več revni in ne le nekoliko manj revni.«



Iz siromaštva, ki »razoseblja«, je menda mogoče uspešno speljati pot, zato država zdaj ponuja nov »ambiciozni« vladni načrt, za katerega naj bi v štirih letih namenili osem milijard evrov. Po nujnosti pomoči se osredotoča na tri velika poglavlja: na majhne otroke (predsednik je obljubil več mest v jaslih in vrtcih, usposabljanje vzgojiteljev, subvencionirane zajtrke in poceni druge obroke po šolah v revnih četrtih, učenje jezika ...) in na mlade (da bi lahko uspešno dostopali do trga dela, bodo uvedli obvezno šolanje do 18. leta in tako preprečili, da jih vsako leto »kakih 60.000, ki šolo predčasno obesijo na klin, izgine z vseh radarjev«; v ta namen naj bi formirali 20.000 spremljevalcev na leto; obljubljena je tudi razširitev finančne podpore za odpravo prekarnosti mladih do 25. leta v višini 480 evrov na mesec ...). Kot tretje je treba tudi poenostaviti sistem socialnega varstva in prav tako socialne pomoči (izboljšati in poenostaviti dostop, vpeljati do leta 2020 »univerzalni aktivnostni dohodek«, ki naj bi vsakomur omogočal dostojno življenje, vendar bi, drugače od univerzalnega temeljnega dohodka, narekoval vzajemno odgovornost prejemnika, ki ne sme zavrniti dveh razumnih ponudb za službo ...).


 

Nečedna socialna slika

Načrt boja proti revščini je slišati spodbudno, predsednik Macron je obljubil velikopoteznost tudi v stanovanjski politiki in pri socialni pomoči najbolj ranljivim, brezdomcem, denimo, saj naj bi do konca mandata leta 2022 odpravili improvizirane kampe in barakarska naselja, ki jih je v zadnjih letih vedno več. Prvi med Francozi je sicer že za lani obljubil, kako ne bo več nihče prisiljen v životarjenje pod milim nebom, a je pretresljivih prizorov bivakiranja na prostem še vedno veliko, tako v Parizu kot drugod. (V ta namen naj bi namenili 271 milijonov evrov, še dodatnih 125 milijonov pa naj bi odšteli za brezdomne družine, ki jih zdaj nameščajo po hotelih. Prav tako naj bi okrepili ekipe, ki krožijo po mestih – v Parizu jih je videti pogosto –, da bi na varno spravile otroke in družine z otroki, prepuščene ulici.) S finančnimi injekcijami, ki jih bo menda nič koliko, naj bi dodobra popravili socialno sliko v Franciji, ki ta trenutek, med drugim, kaže: da je leta 2016 v državi živelo 8,8 milijona revnih, kar je 14 odstotkov prebivalstva ali za 0,2 odstotka manj kot leto prej, in vendar krepko preveč, da bi macronizem lahko stal križem rok: še zlasti ker je revnih skoraj petino otrok oziroma mladoletnikov, kar zbuja veliko skrbi, saj je eden od obrazov otroške bede tudi nepismenost. Po podatkih nacionalnega inštituta za statistiko in ekonomske študije (Insee) je v bogati Franciji revež tisti, ki prejme manj kot 1026 evrov (neto) na mesec oziroma 60 odstotkov povprečnega prihodka, ki znaša 1710 evrov. Skoraj pet milijonov siromakov se skozi mesec prebija z manj kot 855 evri ...


 

Ribiška palica in ribe

Francoski predsednik Emmanuel Macron s svojo protisiromaško strategijo menda ubira »radikalno nov pristop«, po katerem naj bi država (na)učila državljane loviti ribe, ne pa da jim jih (na)lovi kar sama. Ni dovolj le izplačevati socialno pomoč, ampak je treba ljudem finančno pomagati in jih istočasno spremljati pri izkopavanju iz revščine ..., verjame Macron, ki mu neredki kritiki očitajo nemalo nepotrebnega moralizma in didaktičnosti. Mnoge kritike zdaj vznemirja prav tako vprašanje, kje dobiti osem milijard evrov. Če sodimo po prvih odzivih na spletu, je tudi v javnosti skepse veliko, kakor je nasploh nemalo dvomov o samem predsedniku: raziskave javnega mnenja kažejo, da mu zaupa komaj še kakšna tretjina Francozov.