Morala so načelna dejanja, ne močne besede

Morala niso nabrekle besede, morala so pogumna dejanja. Francoskemu predsedniku Emmanuelu Macronu kritiki že ves čas očitajo, kako rad graja ter deli lekcije in pametne nasvete, v politični praksi pa je precej manj zgleden. Pred kratkim je javnost vznemiril z izjavo, kako lahko tisti, ki želi delati, tudi dela, saj da služb res ne manjka.

»Samo čez cesto pojdite, pa si boste takoj našli zaposlitev, v hotelirstvu, kavarnah in restavracijah gotovo.« Nasvet je Macronov, pred kratkim ga je dal 25-letnemu brezposelnemu mladeniču (pozneje se je izvedelo, da mu je ime Jonathan Jahan), potem ko je ta med tako imenovanimi dnevi dediščine pred Elizejsko palačo prvemu med Francozi potarnal, kako ne najde službe; in ker je vrtnar, pač išče v vrtnarstvu. Zlahka si je predstavljati, kakšen viralni vik in krik je nastal, ker je državniški lik popametoval, kako bi si sam takoj našel delo, že če bi prečil Montparnasse. Potrebni sta le želja in volja do dela pa prilagajanje v slogu: zakaj vztrajati v sektorju, kjer ni kruha, medtem ko se na drugih področjih morda cedita med in mleko. Javnost je bila ogorčena nad Macronovim pokroviteljstvom, a ne brez humorja, nekateri so predlagali, naj se macronistično gibanje po novem ne imenuje več Republika naprej (La République En Marche), ampak Republika prečkaj, drugi so se pikro spraševali, ali Macron morda misli zakonite službe ali morda delo na črno.

Življenje v svojih rokah

Ni prvič, da je predsednik, kot mu očitajo, poudarjeno liberalistično pomoraliziral, kaj lahko stori posameznik, da bo tudi družbeno bolje. Označen za voditelja bogatih, podobno kot so Francozi etiketirali konservativnega predhodnika Nicolasa Sarkozyja, se vedno znova otepa očitkov, da s svojo dikcijo izraža pomanjkljiv stik z realnostjo. Tudi med enoletnim napovedovanjem (pred kratkim potem vendarle predstavljenih) ukrepov, s katerimi naj bi v Franciji v prihodnjih štirih letih z osmimi milijardami evrov izkoreninili revščino, torej s tal pobrali devet milijonov revežev, je verbalno-ideološko za mnoge plul v občutljivih vodah. Obregnil se je, recimo, ob prastari »pristop«, češ, namesto s preventivo se država leta in leta ukvarja s kurativo, izplačuje ogromno denarja ljudem, ki ne sprejemajo odgovornosti za svojo usodo ...



»Frenetično moraliziranje« mu pripisujejo še pri drugih temah, prav tako v mednarodnih vodah: recimo, kako je Francija, kot se je pred časom za Le Figaro razpisala filozofinja Chantal Delsol, moralno vzvišeno nastopila poleti, ko je sredi Sredozemlja nesrečno obtičala humanitarna ladja Aquarius. Macron ni skoparil z ideološkimi lekcijami Italiji, ne da bi sam ladji na široko odprl pristan, denimo v Nici ali Marseillu. Izkazati se je treba z lastnimi moralnimi dejanji, ne le z moraliziranjem drugim, je predsednika poučila intelektualka, kajti »morala pomeni dobro delati, ne le lepo govoriti«. A se ni zgodilo nič plemenitega, kakor Macron tudi pred nedavnim ni, recimo, skupaj z brezposelnim mladeničem Jonathanom stopil čez cesto in mu v prvi ali drugi kavarni oziroma restavraciji ali pa na gradbišču kar sam pomagal poiskati službe; če te res ležijo kar po tleh.

Se je vendar premaknilo ...?

Vzvišeno pokroviteljska ideologija moraliziranja se tako kot pri (ne)reševanju migrantske krize razkriva tudi v okoljski politiki, ko je Macron lani vrgel rokavico Donaldu Trumpu in ga (že ob napovedanem izstopu iz pariškega podnebnega sporazuma) pozval: Make Our Planet Great Again in zagnal istoimensko iniciativo ..., potem pa je pred tedni odstopil minister za okolje Nicolas Hulot, menda zato, ker se je počutil povsem nemočen zaradi pritiskov lobijev velike francoske industrije in ker niti Francija morda ne bo spoštovala zavez sporazuma. Toda nedavni za mnoge »ponesrečeni« nasvet predsednika Macrona brezposelnemu vrtnarju Jonathanu ima vendarle tudi dobro plat, čeprav ne po politikovi zaslugi. Medijskega viharja je bilo toliko, da so v francoski vrtnarski zvezi za mladeniča prejeli več zanimivih ponudb. Zdaj se morda že dogovarja za konkretno službo.