Minca Mramor iz Velike Britanije: Covid-19 sem prebolela kot zdravnica v bolnišnici

Pediatrinja Minca Mramor je zadnje leto dni na specializaciji iz pediatrične urgentne medicine v kraljevi bolnišnici v Leicestru, kjer živi s petčlansko družino. Pred dnevi je prebolela covid-19, okužen je bil tudi njen sin, a že okreva. Sama se jutri vrača na delo v kraljevo bolnišnico v Leicestru (Leicester Royal Infirmary).
 
S koronavirusom sem se zagotovo okužila na delovnem mestu. Začelo se je z rahlo bolečim žrelom, glavobolom, prebavnimi težavami in čudnim občutkom v prsnem košu, občasno sem malo pokašljala. Kljub slabemu počutju sem morala na delo, saj so bila navodila, naj zaposleni ostanemo doma le, če imamo kašelj in/ali telesno temperaturo nad 37,8 stopinje Celzija. V službi se mi je stanje poslabševalo, potem sem za nekaj dni obležala še z vročino, bolečinami po vsem telesu in kašljem, a na srečo nisem potrebovala bolnišničnega zdravljenja. Šele tedaj so mi odvzeli bris, rezultat pa sporočili šele dva dni pozneje. Zapozneli izvidi so v Veliki Britaniji ena od velikih težav.

Šele konec minulega tedna, ko se je izkazalo, da Velika Britanija ne bo izjema, smo v naši bolnišnici izboljšali navodila glede zaščitne opreme, urgenco smo razdelili na okuženi, potencialno okuženi in čisti del, sprejeli nova pravila glede testiranja zaposlenih ..., kar bi morali sprejeti že veliko prej.


 

Težko zaradi nasprotujočih si ukrepov

Po izbruhu epidemije v Evropi mi je bilo zelo težko zaradi povsem nasprotujočih si ukrepov v Sloveniji in Veliki Britaniji. Po spletu ter od slovenskih kolegov pediatrov in prijateljev sem dobila veliko informacij o strogih in hitrih ukrepih v domovini in tudi večini drugih evropskih držav. Spremljala sem medije in poročila zdravnikov iz Italije, Kitajske in Južne Koreje, matematične in epidemiološke modele in projekcije, ki so pripeljali k tem strogim ukrepom.

Britanski politični vrh je bolj ali manj zanikal resnost stanja in ljudem dajal občutek izmišljene grožnje oziroma, da za ljudi v VB grožnja ne obstaja. To je imelo neposredne posledice tudi pri ukrepih v naši bolnišnici. V začetni fazi se nista izvajala temeljna načina preprečevanja prenosa okužbe, ki ju je spodbujala WHO, testiranje ljudi z znaki covida-19 in izolacija obolelih.

Veliko britanskih strokovnjakov je že na začetku opozarjalo, da ukrepi niso znanstveno podkovani, opozarjali so na nevarnosti ideje o čredni imunosti (veliko hudo bolnih in smrtnih primerov) ter so zavračali hipoteze vedenjskih znanstvenikov, da je treba počakati s socialnim distanciranjem. A tudi večina mojih sodelavcev je z nekakšnim lažnim upanjem zaupala vladi in se tolažila, da morda virus v VB ne bo povzročil enakih težav kot drugje. To je bilo še toliko lažje verjeti, ker brisov skorajda niso jemali in si je bilo težko ustvariti sliko o resnični razširjenosti okužb.

Predvidevam, da je to vplivalo tudi na dostopnost do zaščitne opreme, ki je ni dovolj. Temu so v naši bolnišnici prilagodili navodila za delo z bolniki. Celo za zdravstveno osebje, ki je bilo v stiku s potrjeno okuženim ali sumom na covid-19, so bila kot zaščita predvidena le kirurška maska, rokavice in predpasnik. Tudi navodila, kdaj naj zdravstveni delavec ostane doma, so bila nenavadna. Tudi če je kašljal in imel povišano temperaturo, naj bi se po tednu tednu vrnil na delovno mesto, če se mu je stanje izboljševalo, čeprav ni vedel, ali je okužen s koronavirusom. Tega pa ni vedel, ker niso testirali.
 

Johnsona prebivalci niso vzeli resno

 
Ko je po približno enem tednu britanski premier Boris Johnson, zdaj tudi sam okužen in v samoizolaciji, povsem spremenil mnenje in uvedel stroge ukrepe samoizolacije in socialnega distanciranja, ga ljudje niso vzeli resno. Navodil pričakovano niso upoštevali, saj je nekaj dni prej razlagal povsem nasprotno. Zdaj so ukrepe še bolj zaostrili kot v Sloveniji. Prepovedana so vsa nenujna potovanja in izleti, dom pa lahko zapustimo le enkrat na dan za rekreacijo ali trgovino. Kršitelje menda kaznujejo z denarnimi kaznimi.



Že pred kakšnimi štirinajstimi dnevi, ko ni bilo še nobenih ukrepov, so ljudje že panično nakupovali hrano, police so bile prazne. Dostave na dom, ki je tu nekaj povsem vsakodnevnega, pa trenutno za prihodnje tedne ni mogoče naročiti.

Kaj je pričakovati v prihodnjih tednih? Na že tako preobremenjenih urgentnih oddelkih bodo zdaj razmere še slabše. Vsaj nekaj zdravstvenih delavcev je že zbolelo in bo še zbolelo, kot sem tudi sama, predvsem zaradi neprimerne zaščitne opreme. Urgence, zlasti za odrasle, bodo polne hudo bolnih.
 
Pozitivno pa me je presenetil predvsem odnos Britancev do zaposlenih v javnem zdravstvu. Zdaj je veliko trgovin zjutraj prve pol ure odprtih le za uslužbence javnega zdravstva, posamezniki pa nam v znak hvaležnosti za naše delo prinašajo dobrote; enkrat so nas presenetili z 200 krofi, enkrat na teden pa vsi v nočni izmeni dobimo pice. Tudi mediji objavljajo pozitivnejše novice iz zdravstva. Podobno vidim tudi množičnost prostovoljcev, ki so se pred kratkim javili za pomoč zdravstvenim delavcem. Skupen napor za skupno dobro.

Ko sem se res slabo počutila zaradi bolezni covid-19, sem si želela domov, a ker imam pogodbo do junija in ker se mi zdi, da je tukajšnja situacija precej slabša kot v Sloveniji, sem prepričana, da bo moja pomoč, še zlasti ker sem covid-19 prebolela, britanskim bolnikom bolj potrebna.