Stališče socialistov, kako naprej, je bilo znano takoj: vlada 46-letnega ekonomista Pedra Sáncheza, ki je kot novi predsednik španske vlade v soboto prisegel pred kraljem Filipom VI. v palači Zarzuela, bo manjšinska, v njej ne bo niti radikalno levega Podemosa (skupaj bi sicer imeli 156 sedežev, za absolutno večino jih je potrebnih 176), smer bo očitno socialistična. Po napovedih naj bi bila ministrska mesta dokončno porazdeljena že sredi tedna, med njimi pa naj bi bila tudi neodvisna imena.

Včeraj je bila tako za ministrico za proračun imenovana svetnica iz Andaluzije María Jesús Montero, medtem ko bo vodenje zunanjega ministrstva zaupano katalonskemu političnemu veteranu Josepu Borrellu, ki je bil v obdobju med letoma 1993 in 1996 socialistični minister za javna dela in transport.  Kot je znano, je vnet zagovornik enotne Španije, torej pošilja z njegovim imenovanjem novi premier jasno sporočilo Kataloniji ... Še Carmen Calvo, nekdaj ministrica za kulturo v prvi vladi Joséja Luisa Rodrígueza Zapatera, je bila izbrana za podpredsednico vlade in hkrati ministrico za enake možnosti, kakor je še več resorjev po novem v ženskih rokah. Pri manjšinskem vladanju je pričakovati precej zapletanja, zato analitiki sploh dvomijo, da bo Sánchez sposoben obdržati položaj do leta 2020, ko so spet na vrsti parlamentarne volitve. Neredki napovedujejo predčasne volitve, ki si jih, zaradi spodbudnih  anket javnega mnenja, želijo predvsem v liberalni stranki Ciudadanos [Državljani]. Socialistična vlada da bo »nemogoča tvorba« in zatorej kratke sape.     

O nasmejanem Sánchezu, ki ga še pred štirimi leti, ko se je prvič povzpel na čelo stranke PSOE, javnost skorajda ni poznala, ni mogoče govoriti kot o politiku poudarjene karizme. Kakor je brati analize, je v njem malo politične moči – pa četudi se je v preteklosti rad zgledoval po markantnem premieru Felipeju Gonzálezu, ki je vodil Španijo v letih 1982 in 1996, kakor se je skliceval tudi na italijanskega kolega Mattea Renzija. In sploh premalo je v njem politične sile, da bi lahko pred leti zaustavil konkurenčni radikalni Podemos: pa četudi o skrajni levi stranki ni mogoče več reči, da je formacija moralne premočrtnosti. Sáncheza se je dolgo držal tudi nesrečni sloves večnega drugega, nekakšnega namestnika, saj je v preteklosti zasedel stolček – bodisi kot mestni svetnik v Madridu bodisi kot poslanec v parlamentu – komaj potem, ko je z njega vstal kakšen strankarski kolega. Veliki »luzer« je bil prav tako na parlamentarnih volitvah decembra 2015, na katerih je socialistična stranka zasedla najslabši rezultat po vzpostavitvi demokracije v drugi polovici sedemdesetih let.

PSOE je takrat odprto zagovarjala sodobne demokratične pridobitve in svoboščine, a je hkrati kazala mnogo zagrizene ostrine na račun katalonskega independentizma in prav tako do Podemosa, ki mu je odrekla vsakršno koalicijsko povezovanje. Po blokadi, ko španska politika ni bila sposobna postaviti premiera in sestaviti vlade, so socialisti na vnovičnih volitvah junija 2016 zasedli skromnih 84 mest v 350-članskem parlamentu, kolikor jih imajo še zdaj. Poraženi Sánchez se je tedaj umaknil, tako kot predsednik stranke kakor tudi poslanec, po šestih mesecih intenzivne kampanje na terenu, pa se je spet dvignil kot feniks socializma: potem ko je za las je premagal tekmico Susano Díaz, je junija lani spet prevzel vodenje stranke. A takrat se je menda tudi ideološko prerodil: predvsem se je odmaknil od postarane španske levice, kakršno še naprej uteleša Gonzalez, kajti v svojih prizadevanjih za »pravo levico« in za novo »socialdemokracijo« ter v svojem »boju proti neoliberalizmu« bi na mednarodni sceni  želel biti podoben laburistu Jeremyju Corbynu. Zapišimo še, da socialistični voditelj že ves čas, odkar se je razmahnila katalonska kriza, zagovarja vizijo enotne, čeprav morda federalno urejene Španije. Katalonci si zato ne morejo obetati samostojnosti, lahko pa nemara dosežejo vsaj pogovor.   
 

Odkar je Pedro Sánchez junija 2017 vnovič prevzel vodenje stranke PSOE, tej javno mnenje ni izražalo prav veliko naklonjenosti: po raziskavah je komaj na tretjem mestu priljubljenosti za Ciudadanos in Ljudsko stranko (PP). In vendar kljub nizki podpori po novem prav Sánchez vihti prvo taktirko v državi. Česa takega si pred dvema tednoma ni predstavljal nihče, kakor si je bilo težko zamisliti, da bi lahko s premierskega položaja tako gladko odneslo Rajoya, sploh potem ko je njegovi manjšinski vladi po šestih mesecih trdih pogajanj le uspelo sprejeti proračun za letošnje leto.

In tako se je po 14 letih v samem političnem ospredju poraženi Rajoy včeraj umaknil še s čela Ljudske stranke. Kakor so ga citirali mediji, »je čas, da postavim zadnjo piko v poglavju. Ljudska stranka mora v dobro Špancev napredovati in nadaljevati svojo zgodbo pod novim voditeljem.« V kratkem je zatorej pričakovati kongres stranke in izvolitev novega vodjo, kdaj naj bi se vse zgodilo, pa za zdaj ni jasno. Konservativna stranka je medtem v precejšnjem šoku, kajti v zloglasni aferi Gürtel, ki je spodkopala Rajoya, je nacionalno sodišče obsodilo številne nekdanje veljake ter poslovneže in jasno pokazalo s prstom na institucionalno skorumpiranost same PP.