Majanje Trumpove korejske stave

New York – Najdrznejša ­zunanjepolitična odločitev ­Donalda Trumpa – srečanje s severnokorejskim voditeljem Kim Džong Unom – se zdi na majavih nogah. Ameriški predsednik rešuje napovedani vrh v Singapurju s popustljivim ­pristopom do jedrske razorožitve Pjongjanga.

Po razgretem lanskem letu, napolnjenem z jedrsko eksplozijo, poleti raket in grožnjami s popolnim uničenjem, je bilo marčno oznanilo o srečanju »raketnega moža« in »senilnega starčka« olajšanje za ves svet. Bela hiša ga je označila za velikansko diplomatsko zmago, nekateri republikanski kongresniki so skoraj zahtevali še eno Nobelovo nagrado za mir ameriškemu predsedniku, zunanjepolitični analitiki pa so nejeverno zmajevali z glavo. Zgodovina odnosov med ZDA in Severno Korejo je pokopališče strohnelih pobud, od ženevskega okvirnega sporazuma iz leta 1994, šeststranskih pogovorov med letoma 2003 in 2007 do dogovora prestopnega dne iz leta 2012. Na teh so veliko bolj podkovani pogajalci od Trumpa zaman poskušali najti skupni jezik s Pjongjangom in preprečiti jedrsko oboroževanje države.

Zato nihče ni bil presenečen, ko se je vrh, napovedan za 12. junij v Singapurju, začel majati. Nenadno širokosrčnost Kim Džong Una iz začetka leta je zasenčila vrnitev k ostrim tonom. Uradno naj bi ga ujezile vojaške vaje južne sosede in ZDA. Olja na ogenj so prilile podžigajoče izjave predsednikovega svetovalca za nacionalno varnost Johna Boltona, ki je jedrsko razo­roževanje Pjongjanga primerjal z libijskem modelom, saj se ta ni najbolje končal za tamkajšnjega voditelja Moamerja Gadafija. Zaradi tega je moral predsednik javno zavrniti besede osrednjega svetovalca in severnokorejskemu diktatorju zagotoviti varnost. Tega naj bi po poročanju Washington Posta skrbela tudi možnost vojaškega državnega udara, če bi zapustil državo. Včeraj so iz Bele hiše prihajale nasprotujoče si napovedi, Trump je dejal, da »bomo prihodnji teden vedeli, ali srečanje bo«, zunanji minister Mike Pompeo je zatrjeval, da je to »še vedno načrtovano za 12. junij«.

Družinska taktika

Skeptični analitiki so opozorili, da smo priča običajni taktiki družine Kim, ki že desetletja daje znake o otoplitvi odnosov, nato pa sproži novo krizo in jo izrabi za krepitev zahtev. Tudi zdaj se zdi, da tretjemu članu dinastije to uspeva, saj je Trump že omilil zahtevo, naj se Severna Koreja nemudoma odpove jedrskemu orožju, in začel omenjati možnost postopne razorožitve. Tovrstni komentarji so prišli po srečanju z južnokorejskim predsednikom Mun Dže Inom, zato je treba počakati, koliko so odsev mnenja voditelja, ki si močno prizadeva za otoplitev na Korejskem polotoku, in koliko resnično Trumpovo stališče. Ameriški predsednik z ihtavo zunanjo politiko ZDA vse bolj potiska v osamo, zato potrebuje diplomatski uspeh, ki bi potrdil trditve, da razmišlja zunaj obstoječih okvirov in je uspešen tam, kjer so drugi desetletja zaman iskali rešitve. Po drugi strani je Kimova jeza morda le spretna taktika, s katero krepi svoj pogajalski položaj, saj še vedno gosti tuje novinarje, ki bodo spremljali uničenje poligona za ­jedrske poskuse.

Po besedah Johna Fefferja iz mnenjske organizacije Zunanja politika v fokusu imata vse niti v rokah oba korejska voditelja, ki naj bi izrabila Trumpovo zagledanost vase in ga spretno pripravila do tega, da je podprl otoplitev med državama. Medtem ko je Američan prepričan, da je premik posledica njegovega zmerjanja in groženj, naj bi Severni Korejec ugotovil, da ima delujoč jedrski arzenal z medcelinskimi nosilnimi raketami, hkrati je s čistkami v partiji, vojski in lastni družini učvrstil oblast v državi, ko so se kazale gospodarske težave, pa se je odzval na nenehno dvorjenje Južnega Korejca. Po mnenju Fefferja naj bi se Kim zavedal Trumpove obsesije, da zasenči predhodnika Baracka Obamo in razdre njegovo dediščino. Mun pa je taktično preslišal obtožbe Washingtona, da se udinja režimu na severu. Ko so iz Pjongjanga prišli znamenja otoplitve, je s hvalnicami Trumpu dosegel, da je ta hitro stopil na vlak, ki pelje proti morebitnemu južnokorejskemu dogovoru.

Površni predsednik

Po drugi strani si Trump nikoli ni vzel časa, da bi mu svetovalci pojasnili ozadje korejske problematike. Menda se noče pripravljati niti na srečanje, saj meni, da ne potrebuje nasvetov o psihološkem profilu Kima in strategijah, kako se v pogovoru odzvati na njegove pobude in ponudbe. To naj bi dokazovalo tudi njegovo jezno presenečenje, ko se je Kim sestal s kitajskim predsednikom, čeprav je vsem analitikom jasno, da se Severna Koreja ne bi podala na tako pomembno pot brez vsaj dovoljenja sosede in polovične zaveznice, ki zagotavlja preživetje režimu. Peking morda računa, da bo predsednik »Najprej Amerika« uresničil nenehne zahteve, naj zavezniki sami skrbijo za svojo varnost, in se bodo hitreje od pričakovanj znebili vsaj dela izmed več kot 23.400 ameriških vojakov na Korejskem polotoku. V Seulu pa upajo, da bo njihov USB-ključ z načrtom postopnega približevanja, ki ga je Mun aprila dal Kimu, odklenil pregrado med razdeljenim narodom.