Krivi, dokler ne dokažejo, da (ni)so nedolžni

Skoraj vsak tujec, ki živi na Kitajskem, je vsaj enkrat prekršil vsaj en kitajski zakon. Dovolj je, denimo, da tuji novinar intervjuva političnega ali verskega aktivista brez odobritve pristojnih organov in odide nekam, kjer prirejajo demonstracije, ali naveže stik z osebo, ki so ji prepovedali sporazumevanje z mediji, in že bo državna varnostna služba vse to vpisala v poseben dosje.

V še večji skušnjavi so tuje nevladne organizacije na kitajskem ozemlju. Odkar je lani začel veljati zakon, ki bistveno otežuje zakonito registracijo njihovih predstavništev na Kitajskem in pooblašča policijo, da kadarkoli izvede racijo, zasliši zaposlene ali temeljito pregleda njihove dokumente, večina tujih nevladnih organizacij v tej državi deluje na »sivem ­območju«.

Vse to nekoliko spominja na ribnik, v katerem lahko kitajska državna varnost kadarkoli ulovi ribo, ki jo nato izrabi v politične namene. Zato nihče ni bil presenečen, ko je bil najnovejši »ulov« z neizrečenim diplomatskim sporočilom povezan prav z nekim Kanadčanom.

Ameriški sledilni psi

Tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva Lu Kang se seveda ni bil pripravljen strinjati s tem, da je aretacija Michaela Kovriga, nekdanjega kanadskega diplomata, ki zdaj dela kot višji svetovalec ­organizacije International Crisis Group (ICG), povračilni ukrep za aretacijo Meng Wanzhou, finančne direktorice podjetja Huawei v Vancouvru. Lu je pomenljivo pojasnil, da »ICG ni registrirana na Kitajskem, in če je nekdo iz njihove skupine dejaven v naši državi, krši naše zakone o tujih nevladnih ­organizacijah«.





Nekdanji kanadski veleposlanik v Pekingu Guy Saint-Jacques se boji, da bi Kovriga lahko obtožili celo vohunjenja proti kitajski državi (česar bi pravzaprav lahko obtožili večino aktivistov tujih nevladnih organizacij). Za takšno kaznivo dejanje bi ga lahko na Kitajskem obsodili na podobno kazen, kot bi lahko obsodili Meng Wanzhou v ZDA, če jo bodo res izročili ameriškim organom in če ji bodo nazadnje res sodili zaradi kršitve ameriških sankcij proti Iranu. Od začetka je bilo namreč pričakovati, da bo Kitajska svoj bes in željo po maščevanju usmerila ne proti ZDA, ampak proti Kanadi ter njenim podjetjem in državljanom, in to zato, ker politično vodstvo v ­Pekingu ne bi rado tvegalo dodatnega poslabšanja odnosov z Washingtonom. Namesto Amerike bodo kaznovali državo, ki jo bo Kitajska razočarano in prezirljivo uvrstila v kategorijo »ameriških sledilnih psov«.

Prilagajanje političnemu cilju

Kitajsko ravnanje med krizo, povezano s Huaweiem, ni novost. Avgusta 2014 so v kitajskem mestu Dandong aretirali zakonca Julio in Kevina Garratt, Kanadčana, ki sta do takrat dolgo živela na Kitajskem in kot dejavna kristjana delala za dobrodelno organizacijo, ki je zbirala hrano za Severne Korejce. V slabo pripravljeni obtožnici, ki so jo vložili proti njima, so zapisali, da ju sumijo »kraje državnih in vojaških skrivnosti«, kar je bila znana besedna zveza, skorajda prepisana iz obtožnice, vložene proti kitajskemu uradniku Su Binu, ki so ga tik pred tem na zahtevo ZDA aretirali v Vancouvru zaradi kraje občutljivih dokumentov, povezanih z vojaško tehnologijo. Julio so po plačilu varščine takoj izpustili, Kevin pa je preživel v zaporu dve leti oziroma je bil zaprt, dokler se ni Su Bin predal FBI in priznal krivde za dejanje.

Kitajsko razumevanje »pravne države« je očitno prilagojeno političnemu trenutku in ciljem. Toda kaj naj si mislimo o zahodnem svetu, ki se je zadnja desetletja mirno objemal s prav tistimi kitajskimi podjetji, ki jih bo zdaj razglasil za »vohunska« in »prevratna«? Ali nista tudi Amerika in Evropa včasih pripravljeni upoštevati zakonov, samo če koristijo njunim ­interesom?