V nadaljevanju preberite: 

Nekdo je še v gozdu. Vedno je vsaj kje kdo v hosti, kakšna prežeča nevarnost, ki vzbuja strah. Lahko se širi pošastno, tako kot so bile v devetdesetih letih preteklega stoletja monstruozne balkanske vojne. A medtem ko so 1992. v nesrečni Bosni in Hercegovini tragično gorele lepe vasi, je na drugem, srečnem koncu Evrope, v Barceloni, svečano, kakor da ni bilo dve uri leta stran ne topov ne človeškega jeka, brezskrbno zaplapolal olimpijski ogenj. Slaba tri desetletja pozneje se zdijo Balkan in Pireneji povezani tako srčno, da bi lahko Barcelona s Sarajevom morda gostila olimpijske igre leta 2030.

Pred kratkim si je bilo v Ljubljani mogoče ogledati katalonski triptih Nekdo je še v gozdu. Gledališka igra (ob fotografski razstavi in dokumentarnem filmu), ki so jo uprizorili v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani, zadene naravnost v srce, kajti katalonski umetniki z inštituta Cultura i conflicte so se odločili razgaliti največjo pošast v moškem: surovega vojnega posiljevalca, ki hoče prek manj močnega ženskega telesa zavojevati narod, ne meneč se za nebogljene otroke, porojene iz zla. Zverinskost, ki so jo prikazali najbolj tankočutno, kot so lahko, kliče k večplastnim premislekom: o nasilju nad ženskami nasploh, o posilstvu kot orožju, o strašni naravi človeštva, ki ga tako radi polariziramo na dobre in slabe ljudi, v resnici pa sta lepo in grdo navadno v enem, le podobnega ne doživimo vsi. Okrutno mučena in posiljevana ženska na koncu porodi nemočno dojenčico, ki bi jo »zadavila«, če bi ji jo stisnili v naročje ...