V nadaljevanju preberite:

»Življenje je celica samica, katere zidovi so ogledala.« Zanimiva je ta misel Eugena O'Neilla, ameriškega dramatika, čigar remek delo Long Day's Journey Into Night (Dolgega dneva potovanje v noč) je bilo pred nekaj več kot mesecem dni na sporedu tudi v ljubljanskem Mini teatru.

Sama sem si to veličastno težko dramo v režiji Ivice Buljana in ob navdihujoči igri Marka Mandića in Alme Prica ogledala letošnje poletje v Pulju, še pred tem pa v Beogradu v Jugoslovanskem dramskem gledališču pred … nekaj desetletji. Tako kot takrat je bil zame O'Neill tudi tokrat slikar te samice življenja, v katero je zaprt vsak od nas, obdan z zidovi, v katere se gleda kot v ogledala.