Ko se je prestopalo rdeče črte

Trajalo je zgolj pet dni, toda vojaškega spopada, ki je pred desetimi leti divjal med Rusijo in Gruzijo, v obeh državah še niso pozabili. Le dogodkov se različno spominjajo.

»Z vojaško agresijo proti suvereni državi in nadaljnjimi nezakonitimi postopki je Rusija grobo kršila temeljna načela mednarodnega prava,« so se na obletnico spopada, ki se je začel na včerajšnji dan leta 2008, odzvali na gruzijskem zunanjem ministrstvu. Gruzijski predsednik Giorgi Margvelašvili je na spominski slovesnosti izjavil, da je ruski napad izzvala »odločitev Gruzije, da postane neodvisna in svobodna država«. Nasprotno je njegov predhodnik Mihail Saakašvili, ki je v času vojne vodil državo, zdaj pa se je pred domačimi kazenskimi pregoni zatekel v tujino, prepričan, da Kremelj takrat ni napadel zgolj njegove države, temveč je ta postala tarča kot simbol uspešnosti njenih reform, ki so postale zgled v regiji in zaskrbele rusko vodstvo.
Kdo je pred desetimi leti začel spopad, je še vedno stvar prepričanja. Neodvisna komisija, ki je po naročilu Evropske unije pripravila posebno poročilo o spopadu, je ugotovila, da je »Gruzija začela vojno, ko je v noči s 7. na 8. avgust 2008 napadla Chinvali v Južni Osetiji«, kakor je konec septembra 2009 izjavila švicarska diplomatka Heidi Tagliavini, ki je vodila preiskavo.
 

Na Zahodu velja za krivca Rusija

V zahodnem svetu za glavnega krivca in napadalca še vedno velja Rusija, o njeni krivdi je trdno prepričan tudi Saakašvili. »Le popolni idioti in tepci lahko rečejo, da je Gruzija začela vojno,« je pred dnevi izjavil v pogovoru za ameriški državni radio Svoboda. Nič kaj prijazno se ni izrazil o okoli 34 odstotkih Rusov, ki so po zadnji javnomnenjski raziskavi centra Levada prepričani, da sta prav on in njegova vlada kriva za začetek vojne. Skoraj petina vprašanih je za odgovorne razglasila ZDA in Nato, le 8 odstotkov je obsodilo lastno državo.



»Ne, nikakor ni bila neizogibna. Moje ocene ostajajo iste: brez neodgovornega, nemoralnega, zločinskega delovanja Saakašvilija in njegovih pajdašev ne bi bilo vojne,« je še vedno prepričan takratni ruski predsednik in sedanji premier Dmitrij Medvedjev. »Glavno, kar je v tej vojni dosegla Rusija, je mir«, je bil pred dnevi naslov intervjuja, ki ga je dal Medvedjev za ruski časnik Kommersant.

V njem se spominja, da je bil gruzijski kolega do njega sprva nadvse ljubezniv in mu je celo predlagal izboljšavo odnosov med državama, hkrati pa da si je domišljal, da novopečenega ruskega predsednika ne bo več tako zanimala zaščita lastnih interesov in državljanov v sosednji državi. Po mnenju Medvedjeva, ki je bil ruski predsednik v letih 2008–2012, so pogosta druženja s »pokrovitelji«, kakor sta bila tedanja svetovalka za nacionalno varnost ameriškega predsednika Condoleezza Rice ali ameriški podpredsednik Dick Chenney, privedla Saakašvilija do trdnega prepričanja, da ga bodo Američani v vsakem primeru podprli. Ruski politik se je zmotil, ker gospa Rice takrat že ni bila več svetovalka predsednika Georgea Busha mlajšega, saj je od začetka leta 2005 vodila ameriško zunanje ministrstvo. Toda njeno takratno vlogo je izpostavil tudi posebni predstavnik ruskega predsednika za vprašanja varstva okolja in transporta Sergej Ivanov, ki je bil v času »avgustovske vojne« podpredsednik ruske vlade. Pred dnevi je priznal, da mu je Condoleezza Rice ves čas v zasebnih razgovorih zagotavljala, da se Saakašvili ne bo drznil vojaško posredovati. »Sergej, pomirite se, rdeče črte ne bo prestopil,« mu je menda govorila.


 

Modri ljudje na čelu Nata

Ko so po nekajdnevnih spopadih z ogromno vojaško premočjo »Gruzijo prisilili k miru«, so se po besedah Medvedjeva v Moskvi vprašali, kaj pa zdaj. Odločili so se, da bodo priznali neodvisnost dveh gruzijskih separatističnih republik, Abhazije in Južne Osetije, kar je bil po mnenju ruskega premiera »edini možen korak«, da bi v prihodnosti ohranili mir in stabilnost v Zakavkazju. Gruzijski predsednik je pred dnevi ti dve republiki označil za gruzijsko ozemlje, ki ga je okupirala Rusija, po besedah Ivanova pa bodo zaradi teh dveh »neodvisnih tvorb«, ki ju razen Moskve ni mednarodno priznal nihče, tudi v Natu, ki ga vodijo dokaj razumni ljudje, tridesetkrat premislili, preden bodo v svoje vrste sprejeli Gruzijo.

»Če se jim bo zahotelo, bodo to naredili. A takrat bodo morali priznati, da sta Abhazija in Južna Osetija neodvisni državi. Brez tega ne bo šlo, razumete?« je dejal Ivanov. Njegov nekdanji šef Medvedjev se prav tako nadeja, da so na čelu Nata modri ljudje, ki ne bodo dopustili, da se jim pridruži Gruzija. »Se zavedamo, kaj bi nam s tem grozilo? To bi lahko povzročilo strašen spopad,« je posvaril Medvedjev. Po njegovih besedah bi članstvo Gruzije v Natu brez dvoma privedlo do potencialnega konflikta, »ker sta za nas Abhazija in Južna Osetija samostojni državi, s katerima imamo prijateljske odnose, na njunem ozemlju so nameščena tudi naša vojaška oporišča«.