Ko nekdanja junakinja neuresničene demokracije zveni kot kateri koli drug azijski diktator

Aung San Su Či je danes podprla sedemletno zaporno kazen za Reutersova novinarja, ki so ju na začetku meseca obsodili zaradi raziskovalne reportaže o pobijanju pripadnikov muslimanskega naroda Rohinov na jugu Burme v zvezni državi Rakhine.

»Nista zaprta, ker sta novinarja,« je povedala dejanska burmanska voditeljica v vietnamskem glavnem mestu Hanoj na srečanju, ki so ga priredili v okviru Svetovnega gospodarskega foruma. Na vprašanje moderatorja srečanja, ali meni, da sta dolgi zaporni kazni za 32-letnega Va Lona in 28-letnega Kjav So Uja upravičeni, je Aung San Su Či odgovorila, da njun primer nikakor ni povezan s svobodo govora. »Zaprli so ju, ker sta kršila zakon o uradnih skrivnostih,« je pojasnila in se retorično vprašala, ali je kdo od številnih javnih osebnosti, ki zahtevajo osvoboditev obeh novinarjev, sploh prebral sodbo.

V tem trenutku je zvenela kakor kateri koli drug azijski diktator, ki pravno državo enači z izvajanjem zakonov, sprejetih prav zato, da bi z njimi omejevali svoboščine.

Vse skupaj je še bolj paradoksalno, ker zapor Insein, v katerem novinarja prestajata kazen, dobro pozna tudi burmanska »Dama«. Tudi sama je v njem preživela dovolj dni in noči, da ve, kakšne so v njem razmere in kako brutalno ravnajo z zaporniki. Poleg tega Aung San Su Či dobro ve iz osebnih izkušenj, da je nekdanja vojaška hunta, katere pripadniki še vedno odločilno vplivajo na delovanje njene vlade, znala spretno prirejati dogodke in podtikati dokumente, ki so prav njo obtoževali izdajanja »uradnih skrivnosti«, ter ji tako podaljševala hišni pripor.



Optimisti so pričakovali, da bo Aung San Su Či na položaju državne svétnice bolje razumela, o čem govorita obsojena novinarja, ki sta oba burmanska državljana, na položaju zunanje ministrice pa da bo znala bolje upoštevati globoko razočaranje mednarodne javnosti nad resnim nazadovanjem njene države. Številni Burmanci so bili prepričani, da bo »Dama« izkoristila vso svojo avtoriteto za osvoboditev novinarjev. Njene izjave so v četrtek pokopale še zadnje upanje.

»Ničesar se ne bojim,« je izjavil Va Lone, potem ko so prebrali sodbo. »Naredil nisem ničesar slabega …, še vedno verjamem v pravičnost, demokracijo in svobodo.«

»V zapor so naju poslali, da bi zaprli oči in zamašili ušesa ljudi v Burmi,« je izjavil Kjav So U. Zveni znano? »Edini pravi zapor je strah in edina resnična svoboda se začne takrat, ko se rešimo strahu,« je govorila Aung San Su Či, ko so ji odvzeli svobodo.



Kaj se je zgodilo z »Damo«? Zdaj že težko sodimo, ali je samo pod pritiskom preveč vplivne vojske ali resnično ne zmore dovolj sočutja do ljudstva Rohingov, katerega 700.000 pripadnikov so pregnali iz Burme z izgovorom, da sploh ne pripadajo tej večinoma budistični državi. Resda je priznala, da bi krizo v zvezni državi Rakhine »lahko reševali bolje«, vendar je spet spregovorila z diktatorskim jezikom, ko je povedala, da »mora zakon veljati za vse enako in ne moremo izbirati, koga bomo z njim zaščitili«.

Potem ko je bilo slišati številne zahteve po tem, da bi bilo treba Aung San Su Či odvzeti Nobelovo nagrado, je odbor v Oslu že pojasnil, zakaj tega ni mogoče storiti: nagrado podeljujejo za že storjene zasluge. To, kar se zgodi po podelitvi, ne more biti vzrok za preklic.

O genocidu nad pripadniki ljudstva Rohingov bodo razpravljali tudi na generalni skupščini OZN, ki se bo začela prihodnji teden. Aung San Su Či se je odločila, da ne bo odpotovala v New York.