Kdo je voditelj sveta in kdo vodja propadle države

Letno zasedanje predsednikov držav ali vlad skupine najmočnejših gospodarstev sveta, poimenovane G7, se je v francoskem mestu Biarritz v ponedeljek končalo s tiskovno konferenco francoskega predsednika Emmanuela Macrona in predsednika ZDA Donalda Trumpa. Predsednika sta podala kratko skupno izjavo z okvirnimi sporazumi glede nekaterih vprašanj.

Edini konkretni sporazum, ki so ga sklenili, je bil sporazum o 22 milijonih dolarjev pomoči za boj proti požarom v amazonskih pragozdovih, čeprav se Trump ni udeležil seje, posvečene podnebnim spremembam. Trdil je, da je imel takrat dvostranski srečanji s kanclerko Angelo Merkel in indijskim premierjem Narendro Modijem, ki pa sta se oba udeležila omenjene seje.
Kompromis so dosegli tudi glede francoskega obdavčevanja digitalnih servisov, a bodo podrobnosti znane nekoliko pozneje.



Glede Irana so se voditelji G7 strinjali zgolj v neomajnem stališču, da ta država ne bi smela imeti jedrskega orožja. »Iran je država velikanskih potencialov,« je na tiskovni konferenci dejal Trump. »Ne poskušamo doseči spremembe režima in prepričani smo, da je lahko to veličastna dežela.« Je pa na vprašanje, ali se je pripravljen sestati z iranskim predsednikom, skeptično odgovoril, da so za to potrebni določeni pogoji, ki pa še niso vzpostavljeni.

Trumpu se je zdelo pomembno posebej poudariti, da ima tudi severnokorejski voditelj Kim Džong Un »velikanske potenciale«, kot da bi hotel s tem iranskemu vodstvu namigniti, kaj bi moralo storiti.

G7 tako nadaljuje svoj obstoj kot disfunkcionalna družina, ki se pravkar ukvarja z velikim čiščenjem pod skupno streho. Macron poskuša stopiti v čevlje Angele Merkel in prevzeti vodstvo nad Evropsko unijo, britanski premier Boris Johnson poskuša do konca izpeljati brexit, ne da bi se ob tem  znašel na čelu propadle države, ameriški predsednik Donald Trump pa sliši samo tisto, kar hoče slišati.

  
 

Niso se strinjali, pa tudi ne razšli

Zadnji dan letnega zasedanja elitnega kluba G7 se je zdelo, da se voditeljem držav ali vlad najmočnejših gospodarstev sveta ne bo uspelo dogovoriti niti o enem samem vprašanju z vrha njihovega dnevnega reda. Bili so si – in tudi ostali – neenotni glede vprašanja, ali bi bilo treba v svoje vrste znova povabiti Rusijo in obnoviti G8, pa tudi glede Irana niso dosegli nikakršnega napredka.



Videti je bilo, kot da ima vsak od članov sedmerice svoje žarišče. In ko so že pripravljali kovčke za odhod iz Biarritza, je voditeljem ZDA, Kanade, Velike Britanije, Nemčije, Italije, Japonske in Francije le uspelo zbližati stališča o enem od požarov. Tistem na območju Amazonije.

Macron je sporočil, da so se »skorajda dogovorili« o tehnični in finančni pomoči državam na območju Amazonije. Predpogoj za to je bila odločitev brazilskega predsednika Jaira Bolsonara, da bo v akcijo gašenja požara vendarle poslal vojsko in se odrekel odločni obrambi »suverenosti« ter zavračanju kakršnega koli zunanjega posredovanja. Ena od Macronovih misij je bila prav vzpostavitev enotnosti glede amazonskih pragozdov, tako da je mogoče reči, da si je tokrat prislužil vsaj eno točko.


 

»Težka pot«

Tista druga točka, ki si jo je prav tako želel spraviti v žep med srečanjem, je ostala v zraku. Macron se namreč domislil na nenapovedani obisk povabiti iranskem zunanjega ministra Mohamada Džavada Zarifa, tako da bi se na kraju samem vzpostavila priložnost za ublažitev napetosti in iskanje ustrezne poti k odpravljanju jedrske krize.

Zarif se je več kot tri ure pogovarjal z Macronom in imel skupno tiskovno konferenco z nemškimi in britanskimi funkcionarji, a ni prišlo do vidnega premika. Če, seveda, ne šteje izjava ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da njegov namen ni sprememba režima v Teheranu in da si želi videti močan Iran. Kljub temu se ni hotel srečati z Zarifom, pri tem pa trdil, da je za kaj takšnega »prezgodaj«. Iranski zunanji minister pa je imel svojo misijo: države EU je hotel pozvati, naj skupaj s Teheranom poiščejo izhodišče, s katerega bi lahko kljub ameriškim sankcijam oživili skupni vsesplošni načrt akcije oziroma, kot ga na kratko imenujejo, iranski jedrski sporazum. »Pot pred nami je težka, a je vredno poskusiti,« je po vsem skupaj tvitnil Zarif.
Sicer pa tudi Trumpu ni uspelo zbrati zaveznikov okoli odloka, za katerega se je zavzemal: povabiti Rusijo, naj znova postane članica G8. Povsem očitno je, da ameriškemu predsedniku za bistvene dogovore glede Irana, Severne Koreje, Sirije, pa tudi Kitajske manjka ruski predsednik Vladimir Putin.


 

Upanje za skupni jezik?

Ameriški predsednik je bil tokrat glede vseh mednarodnih vprašanj sam proti preostalim šestim članom kluba. Celo britanski premier Boris Johnson in japonski premier Šinzo Abe, s katerim je Trump razvil svojevrstno podrejeno prijateljstvo, sta se med razpravo o carinski vojni s Kitajsko postavila ob Macrona in nemško kanclerko Angelo Merkel. Nihče od njih ni z odobravanjem sprejel zaostrovanja trgovinske vojne in morda je bil tudi to razlog, da je ameriški predsednik objavil, da se menda kitajska stran zavzema za obnovitev trgovinskih pogajanj, kar je zbudilo kanček upanja, da bosta največji gospodarstvi sveta vendarle našli vsaj malce skupnega jezika.

Zasedanje se je tokrat končalo brez skupne izjave, tako da so se morali na koncu sami opazovalci odločiti glede tega, katera tiskovna konferenca bi lahko pomenila konec srečanja. Po logiki je bila to tiskovna konferenca, ki jo je po zaključni seji imel Macron skupaj s Trumpom. Po mnenju mnogih so s tem predvsem ugodili ameriškemu predsedniku, ki bi se v Biarritzu sicer počutil dokaj osamljenega. Lahko bi celo rekli, da se je po malem dolgočasil, saj v nedeljo med odmorom zasedanja ni tvital o ničemer, kar bi bilo povezano s srečanjem G7, pač pa je poslal rojstnodnevni čestitki Regisu Philbinu in Seanu Conneryju.

Kakšno ugotovitev bi lahko izluščili iz vsega tega? G7 preživlja veliko preurejanje, a kljub vsemu nadaljuje svojo pot. Trump se je ponudil za gostitelja prihodnjega zasedanja, in to v svojem zasebnem golf klubu v Miamiju. Trump kljub vsemu ne more brez Evrope, Japonske, Kitajske, sveta. Ali lahko svet deluje brez njega, pa se bo pokazalo v prihodnosti.