Pregled tedna: Pesniki vedo, kaj je njihova naloga. Kaj pa mi?

Poezija niso samo sanje in vizija; poezija je ogrodje arhitekture naših življenj. Poezija gradi temelje za prihodnost sprememb in je most med našimi strahovi pred tistim, česar prej še nikoli ni bilo.« Tako je govorila Audre Lorde, ameriška pisateljica in pesnica, feministka in aktivistka za človekove pravice. Morala sem se spomniti njenih besed, ko sem na Ptuju poslušala, kako nas pesniki iz različnih krajev sveta, v različnih jezikih in z edinstvenim optimizmom plemenitega upora opozarjajo, da se ne smemo bati tistega, česar prej še nikoli ni bilo.

Ptuj je bil ta teden središče sveta. In svet je bil iz tega majhnega mesta z dolgo in bogato zgodovino videti kot remek delo pesniškega uma, dobro zalito z vinom in obarvano s tisoč barvami.

»Edina stvar, ki še lahko reši svet, je obnavljanje zavesti o svetu. In prav to počne poezija,« je poudarjal Allen Ginsberg, ameriški filozof in pesnik. Prav to se je ta teden dogajalo na ptujskih Dnevih poezije in vina. In zdelo se mi je, da od vsega, kar se je dogajalo v svetu, nobena stvar ni mogla biti pomembnejša od prebujene zavesti o svetu. Hvala pesnikom!


 

Ni na prodaj!

»Hočem kupiti Grenlandijo!« To je v minulih nekaj tednih večkrat izjavil predsednik Donald Trump, in to na način, s katerim je dal jasno vedeti, da ni pripravljen sprejeti zavrnitve. S to svojo zahtevo me je spomnil na kitajskega tajkuna Chen Guangbiaoja, ki je pred petimi leti odpotoval v Ameriko, da bi kupil New York Times. Ni pomembno, da časopisna hiša ni na prodaj, je dejal, vse se da kupiti, vprašanje je le, za kakšno ceno. Ko je premierka Mette Frederiksen jasno in glasno odgovorila, da se v Københavnu nikakor niso pripravljeni pogajati o prodaji avtonomnega območja, ki leži med Severnim Atlantikom in Arktiko, je Trump odpovedal obisk na Danskem, kamor naj bi predvidoma odpotoval septembra. In poteza, ki se je najprej zdela kot šala, ki se je izmuznila iz nekakšnega geopolitičnega cirkusa, je prerasla v napetost med dvema članicama Nata, ki ju povezuje strateško partnerstvo. »Na srečo so časi, ko so se kupovale in prodajale države ter njihovi prebivalci, minili,« je izjavila Mette Frederiksen. Pa so res minili?

Ergo ■ Od vseh Trumpovih idej na robu pameti ta celo ni najbolj nora, pravijo zgodovinarji. Amerika je v zadnjih nekaj več kot dvesto letih od carske Rusije kupila Aljasko, od Napoleonove Francije Louisiano, od poražene Mehike Hidalgo in prav od Danske Deviške otoke. Kdo koga danes kupuje in kako, bi bila dolga zgodba, vendar si je mogoče poskus ameriškega predsednika, da bi kupil Grenlandijo, tolmačiti tudi kot sporočilo Rusiji, ki bo leta 2021 predsedovala forumu Arktični svet, in Kitajski, ki je s svojimi naložbami vse bolj navzoča na tem s surovinami bogatem območju.

Če ne bi šlo za Ameriko in če to ne bi bil Trump, v čigar namere ne more imeti nihče več zaupanja, bi skoraj lahko rekli, »da je čas, da nekdo zaščiti Grenlandijo in Arktiko pred pogubno tekmo velikih sil, ki si prizadevajo za prevlado v tem delu sveta«. Nujno je treba povrniti zavedanje o stanju, v katerem je to območje. Treba je brati poezijo Ake Niviane, ki je odraščala na severni obali Grenlandije, in Kathy Jetnil-Kijiner z Marshallovega otočja v Pacifiku. Led, ki se topi na Akinem območju, dviga raven morja in preplavlja Kathyjin rojstni kraj. Skupaj sta napisali pesem, v kateri pravita: »Prinesla bom svoj dom v vašega in skupaj bomo gledali Miami, New York, Šanghaj, Amsterdam, London, Rio de Janeiro in Osako, kako dihajo pod vodo … nihče od nas ni imun, življenje v vseh oblikah zahteva enako spoštovanje, kakršnega vsi mi izkazujemo denarju.«


 

Pozdravljen, Shenzhen, zbogom, Hongkong!

Kitajska osrednja vlada je v ponedeljek objavila smernice za preobrazbo Shenzhena v poskusno območje »socializma s kitajskimi značilnostmi«. To mesto bo do leta 2025 postalo »eno najboljših na svetu«, do leta 2035 pa bo v gospodarski kompetitivnosti prevzelo vodilno vlogo. Hkrati bo vodstvo v Pekingu spodbujalo trdnejše povezovanje Hongkonga in Macaa s Shenhzenom, ki je v minulih štirih desetletjih iz ribiške vasi z okoli 2500 revnimi prebivalci prerasel v velemesto z okoli 250 nebotičniki in 13 milijoni prebivalcev.

Ergo ■ Kitajskemu vodstvu nad demonstrante, ki so še vedno na ulicah Hongkonga, ni treba poslati vojske. Namesto da bi ponovili tragedijo, ki se je pred 30 leti zgodila na Trgu nebeškega miru, bodo zdaj bivši britanski koloniji preprosto izpod nog potegnili preprogo. Odvzeli ji bodo pomen, ki ga je še donedavnega imela za rast druge največje gospodarske sile sveta.
Po drugi strani bo Shenzhen opremilo z internetnim omrežjem 5G, ga naredilo za srce tehnološkega razvoja in center, v katerem se zbirajo domači in tuji možgani. Celo Hongkonžani, ki jim ni v tolikšni meri do demokracije in svobode govora, se bodo verjetno preselili 30 kilometrov severneje, v novi poganjek kitajskega hibrida med komunizmom in kapitalizmom.

Eden največjih pesnikov današnjih dni Bei Dao je bil častni gost festivala na Ptuju. Zaradi politične konotacije nekaterih pesmi, ki se je zdela partijskemu vodstvu nevarna, je bil izgnan iz domovine. Zdaj živi v Hongkongu. Ko sva se pogovarjala o tamkajšnjih razmerah, mi je dejal, da kitajski pisatelji v izgnanstvu po eni strani močno nasprotujejo partijski cenzuri in nazoru nad tamkajšnjo književnostjo, po drugi strani pa so pod močnim pritiskom komercializacije, ki v demokratičnih družbah duši ustvarjalnost. »Po svoje,« je dejal, »je na koncu koncev med enim in drugim zelo majhna razlika.«


 

Cena brexita

Nekaj dni pred tem, ko se je britanski premier Boris Johnson odpravil na evropsko kopno, da bi se z voditeljema Nemčije in Francije pogovoril o pogojih brexita, je v javnost »pricurljala« vsebina dokumenta, v katerem so predvidene neposredne posledice odhoda Združenega kraljestva iz združene Evrope brez sklenjenega sporazuma. Posledica bo pomanjkanje hrane, zdravil in goriva, je zapisano v analizi, cene skoraj vseh živil pa se bodo občutno zvišale in obremenile žepe Britancev. Z Downing Street 10 je takoj prispel ogorčen odziv na, kot je bilo rečeno, »premišljen poskus« enega bivših ministrov v vladi bivše premierke Therese May, da bi uničil premierovo srečanje z Angelo Merkel in Emmanuelom Macronom. Med Veliko Britanijo in Irsko bo treba takoj vzpostaviti trdno mejo, pristanišča se bodo dušila pod carinskim nadzorom. Rafinerije nafte bodo zaprli, več tisoč ljudi bo ostalo brez dela, po vsej državi utegnejo izbruhniti nemiri, tako da bo treba za to, da bi preprečili splošno zmedo, nujno usposobiti veliko policistov.

Ergo ■ Kot so opozorili nekateri od liberalno-demokratskih članov parlamenta, bi lahko imel brexit »posledice, podobne vojnemu stanju«. Johnson je v sredo od nemške kanclerke, v četrtek pa od francoskega predsednika slišal spodbudne besede, a tudi opozorila. Emmanuel Macron se je strinjal z Angelo Merkel, da je mogoče rešitev za sporazumni brexit doseči v prihodnjih 30 dneh, je pa hkrati poudaril, da bi bila za kaotični razhod odgovorna Velika Britanija. Francija je pripravljena tudi na takšen scenarij, je še dodal.

Johnson se je med srečanjem z Macronom malce preveč sprostil in celo nogo v čevlju dvignil na dragoceni stolček v salonu Elizejske palače, kjer sta se pogovarjala. Na Downing Street 10 se je nameraval vrniti z zmagoslavnim izrazom na obrazu. Kot da bi se v tistem trenutku spomnil verzov velikega Lorda Byrona: »Vem, da je dva in dva štiri …, čeprav moram priznati, da bi bil veliko bolj zadovoljen, če bi lahko na kakršen koli že način dva in dva spremenil v pet.«


 

G-koliko?

Nekaj dni pred začetkom zasedanja držav najmočnejših gospodarstev sveta v francoskem mestu Biarritzu sta se Macron in Trump pogovarjala po telefonu in se strinjala, da je osem boljša številka kot sedem. Da, končno sta se strinjala o tem, da je treba Rusijo spet povabiti v G7, čeprav se od takrat, ko so to državo zaradi zasedbe Krima izključili iz tega elitnega kluba, ni prav nič spremenilo. Poleg tega se menda prav tako ni spremenila francoska zahteva, po kateri mora predsednik Vladimir Putin »rešiti« vprašanje Krima. A o tem se bodo pogovarjali, ko se bodo v soboto sestali voditelji Francije, Italije, Japonske, Kanade, Nemčije, Velike Britanije in ZDA. Putin se je menda zelo razveselil povabila, naj se vrne med sedmerico veličastnih, a je dal kljub temu vedeti, da ga to nič več ne zanima. Obe roki na Krimu mu pomenita več kot ena noga v G7. Poleg tega se je skupaj s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom pravkar pripravljal na to, da od varnostnega sveta ZN zahteva, naj ameriški umik iz sporazuma o jedrskem orožju srednjega dosega (INF) razglasi za »nevarnost, ki ogroža mednarodni mir in varnost«.

Ergo ■ Je G7 še vedno »elitni« klub? In koliko je skupina držav, ki so bile do zdaj brez dvoma največje gospodarske sile sveta, še vedno odločilnega pomena za globalno prihodnost? Svet se spreminja in, kot pravi pesnica, nas je strah tistega, »česar prej še nikoli ni bilo«. Kaj novega nam ponuja sedmerica, bomo videli konec tedna. Upajmo, da prihajajo konstruktivne, kreativne, optimistične rešitve … glede katerih pa, na žalost, nimamo kaj dosti razlogov, da bi si jih lahko obetali, če vemo, da jih večino že pestijo politična (Italija) ali gospodarska (Nemčija in Italija) kriza, konec zakonske zveze (Velika Britanija) ali vstopanje v novo fazo normalnosti (Japonska) s svojimi sosedami ali samim seboj.


 

Veš, poet, svoj dolg?

Večeri poezije in vina na Ptuju so se začeli z branjem pesniških sporočil glavnih gostov letošnjega pesniškega srečanja. Najprej je bolgarsko-nemški pisatelj Ilija Trojanov prebral svoje Odprto pismo Evropi, ki je bilo prejšnjo soboto objavljeno tudi v Delovi Sobotni prilogi. S predstavo dr. Jekylla in mr. Hyda, kot dveh obrazov naše čudovite celine, smo se predali pesnikom s prošnjo, naj rešijo naše duše. »Ko gre za denar, za 'našo' blaginjo, dvigne gospod Hyde svojo odurno glavo in sabotira boj za človeško dostojanstvo in lepo življenje vseh,« je dejal Trojanov. »Občasno se je Henry Jekyll v grozi zazrl v dejanja Edwarda Hyda. A s to situacijo niso veljali navadni zakoni in glas vesti je bil zahrbtno utišan. Nazadnje je bil Hyde, in to Hyde sam, edini krivec. Jekyll ni bil zato nič slabši, vedno znova se je predramil – na videz nespremenjen – z vsemi dobrimi lastnostmi in urno, kjer je le bilo mogoče, popravljal, kar je Hyde storil hudega. S tem si je uspaval vest.« Tako je končal svoje pismo Evropi. Nato je Bei Dao bral iz zbirke pesmi Nismo nedolžni, ki je bila pravkar – v prevodu Katje Kolšek – objavljena v slovenščini. Nihče od nas ni brez greha, je opozoril. Vsi mi smo vsaj z molčanjem, konformizmom ali apatijo sodelovali pri ustvarjanju sveta, kakršnega imamo.

Ergo ■ Pesniki vedo, kaj je njihova naloga. Govorijo, kričijo, pozivajo k uporu proti mrtvilu, ki vlada v naših dušah. Kaj pa mi? Bomo vsaj prebrali njihove verze?