Alternativna stvarnost

Ključno vprašanje, ki se ta teden zastavlja v Biarritzu, je: Je sploh komu mar? Je mar vsaj kateri od tamkajšnjih voditeljev v resnici zaskrbljen zaradi požarov v amazonskem pragozdu ali so vse izjave o tem, da »gori naša hiša«, zgolj politično korekten cinizem ljudi na vrhu kapitalistične vžigalice, s katero so zanetili ogenj v amazonskem pragozdu in Sibiriji, pa tudi na vseh drugih območjih, kjer je les zgolj surovina za določeno industrijo, grmovje pa ovira za lažje izkoriščanje naravnega bogastva?

Zanimivo – pa tudi skrb zbujajoče – je, da so veliko bolj kot izjave članov G7 o najpomembnejših problemih na svetu usklajena gesla in kamni demonstrantov blizu Biarritza in v središču Hongkonga. To, kar sporočajo protikapitalistični aktivisti v Evropi, je podobno tistemu, kar vzklikajo protikomunistični uporniki na kitajskih tleh, kajti tako prvi kot drugi so se dvignili za alternativno stvarnost. Za nekaj, kar bo drugačno od ubijalske ureditve, ki uničuje osnovno ravnovesje med ljudmi in v naravi … in celo v vesolju.

Medtem ko uglajeni Francoz ure uživa ob kosilu s skrbno počesanim Američanom, njuni soprogi pa si izmenjujeta nasmehe, polne brezhibnih zob, je poglavitno vprašanje, kaj je prava in kaj nadomestna stvarnost. Donald Trump ima morda prav, ko vztraja pri trditvi, da je v klubu G7 »vse odlično«, tako kot vedno. Nesoglasja med močnimi so pravzaprav brez pomena za amazonske požare ali severnokorejske izstrelke, saj so to problemi, ki jih ne more rešiti niti še ena usklajena skupna izjava z njihovimi podpisi.

Veliko bolj zanimivo je tisto, kar ponujajo glasovi iz druge stvarnosti, ki jo policija pravkar bombardira s solzivcem. Vemo, čemu nasprotujejo, pa vendar, kaj bi ti aktivisti naredili, če bi se lahko odločili za nekaj konkretnega? Vse bolj se približujemo točki, na kateri bomo morali v resnici pogledati, kako je videti ta alternativna stvarnost zunaj dobro zastraženih rezidenc in letovišč. Bi nas po tem, ko bi se znašli v njej, kaj bolj skrbelo za goreč amazonski pragozd ali bi morda znova našli razlog za to, da bi naša zaskrbljenost ostala na ravni nekaj žalostnih smeškov na facebooku?