Kdo bo bolje izkoristil enomesečni premor?

Kaj pravzaprav žene nasprotnike brexita v parlamentu? Je to možnost izstopa brez dogovora in strah pred neznanim, ki ga prinaša življenje zunaj Evropske unije? Ali morda tudi želja po zmagi na naslednjih volitvah?

Politično dogajanje na Otoku, vključno z odločitvami, ki jih sprejemajo zagovorniki izstopa na čelu z britanskim premierom Borisom Johnsonom, narekujejo tako kratkoročne kot dolgoročne ambicije vpletenih strani in posameznikov. V ozadju boja za interpretacijo referendumskega izida in tega, ali naj Združeno kraljestvo izstopi iz EU konec oktobra, je nedvomno tudi boj za oblast.
 

Vprašanje kredibilnosti

Nasprotnikom izstopa do zdaj ni bilo treba podrobneje pojasnjevati stališč o tem, kaj bo spremenil še en odlog brexita, z izjemo tega, da se bosta Združeno kraljestvo in EU 31. oktobra izognila škodljivim učinkom kaotične ločitve. Morebiten nov odlog bo v vsakem primeru politični dogodek, ki bo imel visoko ceno za konservativno stranko in premiera. Ta je stranki in njenim volivcem obljubil, da nikoli ne bo prosil Bruslja za še eno podaljšanje britanskega članstva, tako kot je to dvakrat storila njegova predhodnica Theresa May. To obljubo je večkrat ponovil tudi po tem, ko je parlament izglasoval zakon, ki Johnsona obvezuje k temu, da ob morebitni nevarnosti brexita brez dogovora prosi EU za še en odlog.

Johnsonovi nasprotniki se dobro zavedajo, da njegova verodostojnost v očeh evroskeptičnih volivcev tako rekoč v celoti temelji na tej obljubi, kar je glavni razlog, da ga hočejo prisiliti k temu, da jo prelomi.

Britanski premier se po drugi strani zaveda, da lahko na naslednjih volitvah, kadarkoli že bodo, zmaga samo, če mu bo uspelo združiti evroskeptične volivce, katerih precejšen del je še vedno v stranki Brexit, ki jo je v začetku letošnjega leta ustanovil evroposlanec Nigel Farage.

Johnsonova prizadevanja že kažejo rezultate. Od njegovega prihoda na oblast je podpora torijcem poskočila za skoraj deset odstotnih točk. V istem obdobju je podpora stranki Brexit upadla za približno enak odstotek. Proevropsko volilno telo medtem ostaja razdeljeno med štiri opozicijske stranke: laburiste, liberalne demokrate, škotske nacionaliste in zelene, ki jih razlikuje precej več, kot jih druži.

Parlament se poslavlja

Britanski parlament bo po koncu današnje seje odšel na enomesečni prisilni odmor, potem ko je naredil vse, kar je v njegovi moči, da bi konservativni vladi zvezal roke pri uresničevanju izida referenduma iz leta 2016. Brez poslancev, ki bi narekovali razpravo o brexitu, se polemike selijo v medije in strankarske vrste. Obdobje strankarskih kongresov je po mnenju analitikov priložnost za Johnsona, da postavi agendo in pripravi volivce na po vsej verjetnosti burno drugo polovico oktobra, ko bo parlament znova zasedal. Premierovi nasprotniki v tem času gotovo ne bodo sedeli križemrok.

Kot smo pisali v zadnjih dneh, spremembe v britanski politiki pričajo o tem, da se je ta znašla na točki velikega prerazporejanja, pri čemer se izid referenduma izpred treh let končno prenaša tudi na raven strankarske politike. Tako rekoč vsak dan zaznamuje prestop, odstop oziroma upokojitev vidnega politika. Današnjega je zaznamovala napoved predsednika spodnjega doma parlamenta Johna Bercowa, da se umika s položaja in da na naslednjih volitvah ne bo kandidiral za britanskega poslanca.