V nadaljevanju preberite: 

»Predstavljajte si, da potrpežljivo stojite v vrsti pred volilno skrinjico, nenadoma pa se pojavijo moški s puškami in začnejo streljati. Predstavljajte si, kako neznanci planejo v vašo volilno enoto, pograbijo volilne skrinjice in jih odnesejo. Prestavljajte si, da so druge volilne skrinjice uničene. Predstavljajte si, da vas pretepejo samo zato, da ne bi mogli glasovati za enega od kandidatov. Predstavljajte si množico, ki skandira: Moramo glasovati!, ker so uslužbenci prepozno prišli na volišča. Prestavljajte si, da se policija na vse to ne odziva. Vse to se je dogajalo v soboto med nigerijskimi predsedniškimi volitvami.«

Tako piše nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie v eseju, ki že sam po sebi ogromno pove. »Še nikoli nisem bila tako ponosna na svoje rojake Nigerijce.«

Chimamanda Ngozi Adichie je bila ponosna, ker so bili tega volilnega dne okoli nje mladi ljudje, ki so se zavedali, da lahko edino demokracija prinese odgovore na njihova številna vprašanja. Odločili so se, da ji bodo dali še eno priložnost (tokrat elektronsko, pravi pisateljica, saj se je z uvedbo elektronskega glasovanja vsaj malo zmanjšala nevarnost manipuliranja) in da se bodo pogumno borili za to, da bo imel vsak njihov glas svoj pomen, težo in vrednost.