Kako je šanghajska skupina znova postala pomembna

Ko so se voditelji držav članic Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO) zbirali v kirgiški prestolnici, so se pojavili odkriti dvomi o pomembnosti te organizacije. Nato je v Biškek pripotoval iranski predsednik Hasan Rohani in SCO je nenadoma postala prizorišče, na katerem se dogajajo pomembne stvari.

Iran ima v SCO status opazovalca, je pa ena od točk na dnevnem redu tudi njegovo polnopravno članstvo v tem bloku, katerega članice so za zdaj Kitajska, Rusija, Kirgizija, Kazahstan, Tadžikistan, Uzbekistan, Indija in Pakistan, status opazovalca pa imajo poleg Irana še Afganistan, Mongolija in Belorusija.

Iranski funkcionarji so bili še pred začetkom petkovega zasedanja v Biškeku prepričani, da bo njihova država dobila polnopravno članstvo in da sankcije proti Iranu ne smejo biti razlog za preložitev članstva – glede na to, da je islamska republika v dobrih odnosih z vsemi državami članicami SCO. Tudi vrhunsko srečanje se je začelo v luči velike podpore, ki jo Rohani uživa pri kitajskem predsedniku Xi Jinpingu, ruskem predsedniku Vladimirju Putinu in indijskem premieru Narendri Modiju, kar je zasedanje obarvalo tako, kot si je želel iranski predsednik.
 

»Kuga unilateralizma«

ZDA, je v Biškeku dejal Rohani, so resna grožnja stabilnosti na Bližnjem vzhodu. Čeprav ni omenil dodatne krize, ki so jo izzvale obtožbe ameriškega državnega sekretarja Mika Pompea, da za napadi na japonski in norveški tanker v Omanskem zalivu stoji Iran, je iranski predsednik poudaril, da je Trumpova administracija neposredno odgovorna za širjenje »kuge unilateralizma«, ki bolj kot kadarkoli ogroža mednarodno skupnost.

Xi si najbrž ne bi mogel bolj želeti takšnega protiameriškega tona kot zdaj, ko med Pekingom in Washingtonom hkrati poteka vojna na več bojiščih. Poleg tega je v petek kitajski namestnik zunanjega ministra Le Yucheng poklical k sebi ameriškega namestnika vodje misije v Pekingu Roberta Fordena in ga okaral zaradi ameriškega vmešavanja v vprašanja Hongkonga. Pravzaprav je bilo to opozorilo vsem ameriškim strankam in strujam, nanašalo pa se je na zahtevo kongresnikov, naj v nekdanji britanski koloniji ponovno glasujejo o zakonu o človekovih pravicah in demokraciji. Če bi ta zakon začel veljati, bi moral ameriški državni sekretar preveriti, ali je Hongkong dejansko avtonomno območje, kar zadeva odnose s Pekingom. Če bi se o tem pojavil najmanjši dvom, bi lahko to sedemmilijonsko mesto, ki se ponaša z močnim gospodarstvom, izgubilo status, ki mu v odnosih z ZDA zagotavlja posebne trgovinske in gospodarske ugodnosti.


 

Dokaz, da je za napadom Iran?

Prav zaradi nenehnega slabšanja odnosov z Washingtonom je bil Xi pripravljen na krepitev odnosov s Teheranom. Rohani je po drugi strani članicam SCO ponudil privilegiran status v Iranu, ki bi ga uživale družbe, vlade in prebivalci držav, zbranih v tej organizaciji. Ni bilo posebej pojasnjeno, kaj vse bi prinesel ta status, a je bilo dokaj očitno, da bi se to nanašalo predvsem na energetiko.

Velike Xijeve obljube o krepitvi odnosov z Iranom so prišle na dan, ko je Pentagon objavil posnetek, ki kaže, kako Iranci odstranjujejo eksplozivno napravo iz trupa japonskega naftnega tankerja Kokuka Courageus, o kateri ameriški vojaški strokovnjaki trdijo, da je bila neaktivirana mina. Pompeo je poudaril, da je to zadosten dokaz, da za napadom stoji Iran, pri čemer se je skliceval na podatke obveščevalnih služb pa tudi na dosedanje incidente, v katerih je Iran prav tako uporabljal mine, ki jih z magnetom pritrdijo na ladijski trup.

Kako pomembna je SCO, se je pokazalo tudi po tem, ko se je na ameriško zahtevo sestal varnostni svet ZN, da bi razpravljal o nevarnosti, ki jo za mir v regiji pomeni Iran. S podporo Kitajske, Rusije in SCO se islamska republika počuti precej bolj varno. Svet se je že razdelil na dva dela. In nikogaršnje sankcije ne morejo več biti nevarne.