Kaj se skriva v Muellerjevem poročilu

New York – Po dnevih nestrpnega pričakovanja, ko je Robert Mueller z meniško molčečnostjo postavlja zadnje pike v poročilo po dveletni preiskavi ali je predsednik države koval predvolilno zaroto z Moskvo in poskušal vplivati na preiskovalce, je petek postal dan, ko je njegovo delo uradno zaključeno. Še vedno tajno poročilo je sedaj v rokah pravosodnega ministra Williama Barra, ki bo odločal o njegovi nadaljnji usodi. Trezne glave opozarjajo, da to najbrž ne bo prineslo velikega očiščenja. ZDA bodo ostale globoko razklana država s spornim predsednikom.

Pravosodno ministrstvo je pozno popoldne obvestilo kongres, da je Mueller končal s preiskavo in sporočil svojo tožilsko odločitev o nadaljnjih korakih, minister Barr pa bo preučil dokument in verjetno še ta konec tedna sporočil ugotovitve. Skupaj z namestnikom Rodom Rosensteinom in Muellerjem bodo določili, kaj vse bo dostopno javnosti, minister pa je priliko izrabil za pojasnilo, da je Mueller imel med potekom preiskave proste roke in ministrstvo ni preprečilo nobene njegove odločitve. Objava Muellerjevega poročila bo kljub svarilom pred prevelikimi pričakovanji eden od ključnih trenutkov v sodobni ameriški politiki.

Bela hiša, kongres, mediji in celotna država so že mesece ujeti v globoko negotovost, ki obkroža predsedovanje Donalda Trumpa. Na levici so ves čas rasla pričakovanja, da bodo Mueller in njegova ekipa preiskovalcev pomagali spodnesti nepriljubljenega predsednika, okrepila jih je tudi izjemna molčečnost, s katero so se obdali. V skoraj dveh letih izza tesno zaprtih vrat ni ušla skoraj nobena podrobnost, kar je v mestu, v katerem zaupne informacije curljajo za vsakim vogalom, precejšen dosežek.

Na drugem političnem polu se je okrepilo prepričanje, da je to protiudarec washingtonskih elit, namenjen reformatorju, ki želi počistiti zatohle politične hleve. Kalilo ga je nenehno poudarjanje Trumpa in njegovih pribočnikov, da ni bilo ne zarote ne posegov v preiskave ter da je to »velika prevara« in »lov na čarovnice«.

Majanje preiskovalcev

Predsednik je v zadnjih dneh okrepil negativno kampanjo proti Muellerju in ponavljal, da ga ruši neizvoljen preiskovalec, medtem ko je sam pripravil »eno od največjih volilnih zmag v zgodovini ... prišli so iz dolin, prišli so iz rek, prišli so iz mest, prišli od vsepovsod in glasovali na enih od najbolj veličastnih volitev v zgodovini države«. Trump, ki je leta 2016 v resnici krepko izgubil neposredne volitve in ga je v Belo hišo prinesel sistem elektorskih glasov zveznih držav, ima velikokrat težave z razumskimi argumenti.

V politiki so čustva pomembnejša od razuma, nekdanji zvezdnik resničnostne televizije pa ve, da je dovolj le zbuditi zadosti dvoma pri podpornikih, čeprav so njegovi argumenti nelogični ali celo izmišljeni. Ali pa rušijo uveljavljeno ameriško politično prakso, da pravosodno ministrstvo ni v službi predsednika in njegovih prebliskov, pač pa vzdržuje pravosodni sistem države.
Trump se še vedno znaša nad nekdanjim pravosodnim ministrom Jeffom Sessionsom, ker se je izločil iz ruske preiskave in nadzor nad njo prepustil namestniku Rosensteinu. Ko je predsednik odpustil šefa FBI Jamesa Comeyja, je Rosenstein poskusil pomiriti razburjenje z imenovanjem Muellerja.
 

Dosedanji rezultati

Kljub trdno zaprtim vratom je javno znano že veliko o delu posebnega preiskovalca. Preiskava je razkrila obseg ruskega posega v predsedniške volitve, s katerim je vrh ruske vojaške obveščevalne službe poskušal sabotirati kampanjo demokratke Hillary Clinton. Od vdora v strežnike demokratske stranke in nato objave dokumentov na žvižgaškem strežniku Wikileaks do vojske ruskih spletnih trolov, ki so prek družabnih omrežij poskušali vplivati na volivce. Na plan so prišla prizadevanja Trumpovega podjetja za gradnjo nebotičnika v Moskvi, ki so segala še globoko v kampanjo.

Potrjeni so stiki Trumpa in več kot deset njegovih sodelavcev med kampanjo in prehodom na oblast z več kot sto ruskimi državljani. Ti stiki med drugim obsegajo sporno srečanje med Trumpovimi najožjimi svetovalci in rusko delegacijo junija 2016, pa nenehna prizadevanja za odpravo ali vsaj omilitev sankcij proti Moskvi. Krogi okoli predsednika so doslej zavračali sume kot neutemeljene ali napihovanje korektnega delovanja predsedniške kampanje, ki oblikuje svojo zunanjo politiko. Toda Muellerjeva ekipa je doslej dosegla 37 obtožb ali priznanj krivde. Med njimi je šesterica, ki je delala neposredno za Trumpa (več v infografiki), pet izmed njih je že bilo obsojenih ali so priznali krivdo.
 

Možni razpleti

Na desnici so v zadnjih dneh javno pozivali ministra Barra, naj dovoli objavo celotnega poročila, še posebej, ker je jasno, da bo top prej ali slej našlo pot v javnost. Spoznavajo namreč, da je skrivanje morda še bolj nevarno kot celotna objava, saj omogoča nove špekulacije na levici. Pri tem upajo, da Mueller ni našel dokazov za predsedniku očitana kriminalna dejanja. To bi odvzelo sapo tudi iz jader poslanskih preiskav, s katerimi demokratska večina v spodnjem domu kongresa oblega Trumpa. Ta tako ne bi samo preživel največje preizkušnje svojega predsedovanja, ampak bi iz nje okrepljen jurišal na drugo volilno zmago leta 2020.

Druga možnost je, da so preiskovalci našli dovolj trdne indice o predsednikovem kriminalnem ravnanju, kar pomeni, da bo minister odločanje in dokaze predal kongresu. Spodnji dom z demokratsko večino lahko nato začne postopek za odstavitev. Vendar se demokrati še zdaleč ne strinjajo, ali se bodo odločili za to, saj se zavedajo, kakšen pretres bi to lahko bil za demokracijo. »Če ne gre za nekaj zelo prepričljivega in neznosnega za obe stranki, menim, da se ne bi smeli odločiti za odstavitev, saj bo razdelila državo,« je pred dnevi dejala vodja demokratskih poslancev Nancy Pelosi, ki s trdo roko obvladuje delo v poslanskem domu. Še posebej, ker demokratom stoji na poti republikanski senat. Njej ljubša pot je počasno puščanje krvi predsedniku z novimi preiskavami, ki bi segle prek omejitev Muellerjevega dela.

Drsenje v brezno

Preiskovalec je imel na voljo še tretjo možnost, da v poročilu navede predsednikove prekrške, a sklene, da niso dovolj tehtni za obtožnico. Podobno kot je Comey poleti 2016 javno okrcal Hillary Clinton zaradi njene uporabe zasebnega strežnika za e-pošto, ko je vodila zunanje ministrstvo, a hkrati dejal, da to ni dovolj za obtožnico proti njej. Če je meriti po takratnih silovitih odzivih javnosti, bi to bil najslabši razplet, ki bi potisnil ZDA še globlje v brezno razdeljenosti ter političnega bombardiranja z obtožbami in protiobtožbami, volitve leta 2020 pa bi postale neuraden sodni proces. Zato nekateri analitiki menijo – ali pa upajo –, da se mu je posebni preiskovalec izognil.