Dvajset let od nespodobnosti v Beli hiši

New York – »Donald Trump do leta 2020 morda sploh ne bo več svoboden,« je senatorka Elizabeth Warren te dni začinila eno od predvolilnih zborovanj. Namigovanja, da bo 45. predsednik moral predčasno iz Bele hiše, so se pojavila hkrati z njegovo nepričakovano izvolitvijo. A doslej kongres ni odstavil še nobenega predsednika, točno pred 20 leti se je temu izognil demokrat Bill Clinton.

Ustavna obtožba je zapleten postopek, s katerim sta se doslej soočila dva predsednika. Tako kot Clinton je tudi rasistični južnjak Andrew Johnson preživel spor s kongresom, le da je v njegovem primeru senatu marca 1868 zmanjkal le en glas do dvetretjinske večine, ki jo potrebuje za potrditev obtožbe spodnjega doma in odstavitev predsednika. Na seznamu predsednikov je velikokrat omenjen tudi Richard Nixon, toda ta je na vrhuncu afere Watergate odstopil, še preden so poslanci glasovali o obtožnici proti njemu, saj je bilo jasno, da so se mu odrekli tudi v njegovi republikanski stranki in bi se zapisal v zgodovino kot prvi odstavljeni predsednik. »Odstavimo ga!« je bil eden od prvih odzivov ameriških volivcev na levici, ko so novembra 2016 preboleli povolilni šok.

Trumpovi dve leti v Beli hiši sta prinesli dovolj razlogov, da bo nekdanji zvezdnik resničnostne televizije in samooklicani nepremičninski milijarder zdrsnil med najslabše ameriške predsednike. Toda vprašanje je, ali je to dovolj za njegovo odstavitev, pa naj Elizabeth­ Warren in aktivisti na levici še tako vztrajno ponavljajo mantro, da mu je odzvonilo. Na seznamu 15 najbolj obupnih ameriških voditeljev se je le eden (Johnson) soočil z ustavno pre­iskavo. Warren Harding, Franklin Pierce in James Buchanan, ki mu po konsenzu večine delajo družbo na dnu predsedniškega mulja, so bili v obdobju vodenja države zelo nepriljubljeni, a se nikoli niso soočili z resnimi nameni, da bi jih odstavili. Odločno nasprotovanje politične opozicije ali celo splošen občutek, da je predsednik zelo slab, nista ustrezna podlaga za ustavno obtožbo.
 

Tabloidno desetletje

Skoraj ciničen zasuk zgodovine je, da je znamenita popackana modra obleka, ki jo je v omari kot relikt skrivala Monica Lewinsky, postala središče političnega potresa. Ta je za vedno spremenil ameriško politično prizorišče in posredno omogočil, da je Trump postal predsednik države. Clinton je s svojim ženskarstvom v Ovalni pisarni povzročil korozijo meril, kdo vse lahko vodi državo. Še pred bruhanjem spletnega grezničarstva sta Washington Post in New York Times leta 1998 orala prav tisto ledino kot najbolj žolti ameriški tabloidi ali razvpiti Jerry Springer, dedek sodobnih spletnih komentatorjev. Citati uglednih ustavnih pravnikov so se mešali s skoraj opolzko sočnimi opisi spolnega škandala.



Tabloidno desetletje, kot je časnik Vanity Fair poimenoval devetdeseta, je politično preiskavo o predsednikovih domnevnih nepremičninskih aferah prežvečilo v prežvekovanje spolnih ekscesov nepotešenega voditelja države, ki jih je poskusil prikriti z laganjem. Leta 1988 je demokrat Gary Hart moral izstopiti iz predsedniške tekme, ko so časniki razkrili njegovo afero z Donno Rice.

Deset let pozneje je Clinton s figo v žepu poudarjal: »Nisem imel spolnih odnosov s tisto ­žensko.« Laž ga je rešila pred hitrim padcem, kasneje jo je poskusil upravičiti s skoraj absurdnim dlakocepstvom, kaj v resnici pomeni posamezna beseda. Bela hiša pa je presojanje Clintonovega ravnanja spremenila v politični boj, v katerem ni pomembno, kaj je zagrešil predsednik, temveč iz katere stranke je. Strankarska lojalnost je prevladala tudi med najbolj ogorčenimi demokrati v kongresu in povečala cinizem med Američani do Washingtona.
 

Razmajani proces

Clinton je imel nad seboj inkvizicijsko preganjanje kulturnih bojevnikov ameriške desnice, s takratnim vodjem republikanske večine v poslanskem domu Newtom Gingrichem na čelu. Prvi je omajal moralne temelje predsednikovega vedenja, drugi postavil lažno moralo v ideološko ospredje republikanske stranke in to predal v roke religiozne desnice ter jo spremenil v izstrelitveno ploščad za vedno bolj skrajne politike.



Skoraj cinično je Clinton sokriv za poraz soproge Hillary Clinton, ko je pomagal tlakovati pot Trumpu. Republikanci so se demokratskega predsednika, ki je prišel v Belo hišo tudi s krajo zamisli ameriške zmerne desnice in jim izmaknil pomemben del belopoltih volivcev, »Reaganovih demokratov«, lotili z majanjem njegove legitimnosti, da vodi Američane. Dvajset let pozneje vodi državo skrajno nemoralen predsednik, a to belopoltih proletarskih volivcev, ki jih je izmaknil demokratom, ne moti več.

Politični proces pa je tako razmajan, da polovica države v vsakem primeru ne sprejme izida volitev, ne glede na rezultat. Georgea Busha mlajšega je ustoličilo vrhovno sodišče, Barack Obama je bil pritepenec iz Kenije, Trump rezultat elektorskih glasov, kljub večinski podpori Hillary Clinton. Newyorčan se drži učbenika njenega soproga, oba sta lagala oziroma Trump še vedno laže o svojih zunajzakonskih aferah, odzive na svoje besedne izgrede pa preusmerja v ideološko izbiro »ni važno, kaj govori, važno je, da je naš«.
 

Obtožba krepi

Morda se zdi, da je njegova usoda tesno povezana s posebnim preiskovalcem Robertom Muellerjem, ko celotne ZDA z zadržanim dihom čakajo na njegovo poročilo. Čeprav iskanje morebitnih povezav med Trumpovo kampanjo in – domnevnim – ruskim posegom v ameriške volitve treska vse bliže predsedniku, za zdaj ne kaže, da bi obstajala neposredna vez med predsednikom in Moskvo. Vse drugo bo težko preobrnilo republikansko večino v senatu, da bi se odrekla Trumpu in še pred volitvami potrdila morebitno ustavno obtožbo. Tudi ob precej lažje dokazljivih obtožbah, da se je predsednik poskusil vmešati v preiskavo in preprečiti obtožnice proti svojim tesnim ­sodelavcem.

V ideološko razklani državi je zato veliko bolj smiselna pot, ki jo zagovarja prekanjena vodja demokratskih poslancev Nancy Pelosi, po kateri bodo Muellerju dovolili opraviti delo brez poskusov Trumpove predčasne odstavitve. Namesto tega bodo pristrigli peruti njegovim zamislim z večino v poslanskem domu, ki ima v rokah denarnico ameriške vlade. Še en nauk iz Clintonovih časov je, da predsednik, ki preživi ustavno obtožbo, postane precej močnejši, saj njegovi podporniki dobijo dokaz, da je to bil le politični pregon, nasprotniki pa zapravijo ogromno energije in političnega kapitala za neuspešen boj. Clintonovi tožniki so namreč potegnili kratko.