Kaj še lahko naredi SPD, da bi se izognila pozabi?

Nemška socialdemokratska stranka (SPD) je izvolila novo vodstvo, a težave v stranki ostajajo. Novo vodstvo bi te težave lahko še povečalo. Čeprav je zmagovalni par Norbert Walter-Borjans in Saskia Esken prepričeval člane z redefiniranjem odnosov s krščanskimi demokrati (CDU), se to, kot kaže, ne bo zgodilo. To bi lahko­ načelo verodostojnost obeh predsednikov.

Časi, ko je SPD določala kanclerja­ in na volitvah dobila več kot 30 odstotkov glasov, so že nekaj časa mimo. Odkar je kanclerski položaj leta 2005 prvič prevzela Angela Merkel (CDU), SPD nima več odločilne besede. Niti v koaliciji. Čeprav lahko SPD danes hitro zruši veliko koalicijo in ji je uspelo spraviti skozi zakonodajno sito marsikateri tipično socialdemokratski ukrep (minimalna plača, zvišanje dodatkov za otroke, stanovanjske spodbude ...), je CDU bolj ali manj postavljala pogoje sodelovanja.



Tik pred kongresom, na katerem bodo izvolili vodstvo stranke, tudi podpredsednike, je to še bolj jasno. Iz SPD je bilo slišati, da bodo CDU postavili dodatne pogoje za to, da bodo ostali v koaliciji. Govorili so celo o predčasnem izstopu iz koalicije, v katero je bila SPD tako rekoč prisiljena vstopiti po tem, ko so propadla pogajanja o jamajški koaliciji. SPD je vstopila v veliko koalicijo, kar je v predvolilni kampanji kategorično zavračala.
 

Obračanje plošče

 Zdi se, da se zgodba ponavlja. Par Borjans-Esken je zmagal z glasovi tistih, ki se zavzemajo za redefiniranje odnosov s CDU, celo za izstop iz koalicije. Vodja podmladka stranke Kevin Kühnert, ki je pred volitvami podprl Walter-Borjansa in Saskio Esken, ker da sta za odločnejši nastop proti CDU, je tik pred kongresom stranke obrnil ploščo in opozoril, da ne bi bilo modro prehitro izstopiti iz koalicije, saj bi tako prepustili vajeti odločanja drugim.

Osnutki odločitev, ki naj bi jih sprejela stranka na kongresu ta konec tedna in do katerih so se dokopali nekateri mediji, naj bi bili precej bolj mlačni, kot so sprva pričakovali. Resda bodo v SPD zahtevali od CDU višja vlaganja v javno infrastrukturo, izboljšanje pogojev na trgu dela, ambicioz­nejše okoljske ukrepe, a o novih koalicijskih pogajanjih in rokih za izpolnitev zahtev menda ni ne duha ne sluha.

Kaj torej poskuša doseči SPD? In kaj sploh lahko? Predsednica CDU Annegret Kramp-Karrenbauer (AKK) je kongres dodatno začinila. Stranki je tako rekoč zagrozila, da bo CDU odstopila od temeljne pokojnine, če bo SPD predčasno zapustila koalicijo. V SPD je, razumljivo, završalo. In vendar izjava AKK ne bi smela biti ključni problem.



Te so si v stranki zakuhali sami z neposrečenimi kadrovskimi in programskimi rešitvami, ne le v zadnjih letih. In to ob dejstvu, da so danes tipične socialdemo­kratske teme pravzaprav v ospredju politik: naraščajoča dohodkovna neenakost, erozija davčnih osnov, pomanjkanje delovne sile v zdravstvu, varstvu, staranje prebivalstva, revščina med upokojenci ...
 

Odprta vprašanja

Kongres bo nakazal, ali se stranka lahko konsolidira in prepreči dodaten razkol na tiste, ki podpirajo, in tiste, ki nasprotujejo nadaljevanju velike koalicije. Ne eni ne drugi nimajo v rokah kristalne krogle, da bi vedeli, katera stava bi se stranki bolj izplačala. Res je, da se doslej stranki vztrajanje pri veliki koaliciji ni obrestovalo in je morda čas za drugačno smer. Toda vprašanje je, ali so v stranki resnično pripravljeni na predčasne volitve. Na predčasnih volitvah bi se bržčas najbolje odrezali tekmeca CDU in SPD, Zeleni in Alternativa za Nemčijo (AfD). Najbrž se bodo tudi zato v SPD raje odločili za ohranitev tistih nekaj političnih pozicij, ki jih še imajo, in poskusili pokrpati razpoke v stranki. Je pa nekaj jasno: to ne bo dovolj za zvišanje volilne podpore.